Alojz Svete, slovenski gledališki in televizijski igralec, se v novi slovenski nadaljevanki (Lepo je biti sosed), ki jo predvaja POP TV, vedno znova izkaže za enega takega razumevajočega in pozornega soseda.

Kakorkoli že, znotraj odlične igralske ekipe (Vesna Pernarčič Žunić, Gorazd Žilavec, Anika Horvat…) naš tokratni sogovornik ves čas na nek poseben način izstopa. Z neko posebno karizmatično mirnostjo, ki izkazuje človeka z bogatimi izkušnjami. In čisto zares, v pogovoru z njim se je izkazalo, da se mu že ves čas bogate poklicne poti dogaja pestro in zanimivo življenje…

Kje ste rojeni?

Sem Ljubljančan z dolenjsko-notranjskim poreklom.

V soju gledaliških luči

Ste se že v mladih letih zaljubili v gledališče?

Moj krstni boter igralec France Gajeta me je popeljal v prečudoviti svet lutk. Sledili so obiski Mladinskega gledališča, v srednješolskih letih ljubljanske Drame, v času enoletnega študija tujih jezikov in pozneje Akademije še vseh ostalih gledališč. Seveda je šlo za neke vrste občudovanje nad igralkami in igralci, bil sem vedno močno prevzet nad načinom izrečenih besed, njihovo močjo, nad lepoto jezika samega. Še kot gledalec sem se na odru kar nekajkrat videl, a da bi bil zaljubljen vanj ali v gledališče, težko govorim. Če že, potem bi rekel, da se ta začetna zaljubljenost za marsikoga lahko prelevi v ljubezen, vendar pozneje, ko si na istem bregu z drugimi. Porodi se šele z našim skupnim, tako zelo intimnim delom in v spoštljivem odnosu do kolegic, kolegov ter vseh, ki pripomorejo k rojstvu predstave.

Menda naj bi vas najbolj prevzel soj odrskih žarometov.

Drži, čeprav mi zaradi njih vid že peša. (smeh) Luč v gledališču mi pomaga pri lažjem sestopu v moj notranji svet in svet dogovorjenih, življenjskih ali namišljenih situacij posameznika ter znatno pripomore k vzdušju. Ugaja mi tudi vonj v gledališki šminkarni, vedno znova se rad znajdem v fundusu s kostumi. Najbolj me prevzame moč samega odrskega prostora, kjer ob vstopu minejo vsakovrstne bolečine ali dnevne skrbi.

Odmik v druge zgodbe

Potem ste imeli težave priti na ljubljansko akademijo. Kolikokrat so vas zavrnili?

Kaj naj odgovorim … Vprašanje zveni biografsko. (smeh) Nisem ne prvi ne zadnji, ki so ga zavrnili. Z akademijskim kolegom Bojanom Emeršičem si deliva prav ta del zgodbe. Bila sva pač vztrajna in v tistem času si lahko sprejemne izpite opravljal do nezavesti. Naval na našo Akademijo je še vedno zelo velik, kruha ni za vse in mnogo je različnih dejavnikov, ki v danem času vplivajo na nekogaršnje čisto človeško zmotljive odločitve ali slabe presoje. Zdaj to razumem.

Za nekaj časa ste se potem umaknili stran od gledališkega dogajanja?

Ta čas sem z velikim veseljem delal na Radiu Glas Ljubljane, kjer sem bil novinar-voditelj, gostoval sem tudi na Radiu Kranj, pa Gammi MM, se odlično ujel s sodelavci v poslovalnici JAT na Miklošičevi, na Delavski univerzi Cene Štupar sem zelo rad poučeval angleščino, skratka odpirale so se mi druge možnosti. Bil sem že skoraj pomirjen in prepričan, da je napočil čas za trdnejšo in oprijemljivejšo poklicno pot, pa sem se, izzvan od prijateljev, skoraj na silo odpravil v Mestno gledališče na ogled Hamleta z Borisom Ostanom v naslovni vlogi in spet sem bil zrel za morebitni odstrel. (smeh)

In potem ste odšli na sprejemne izpite v Anglijo? Na katero akademijo?

The London Academy of Music and Dramatic Art, ki ima prav tako status kraljeve akademije kot RADA. Ta sicer proizvede več filmskih zvezdnikov, LAMDA pa več boljših gledaliških igralk in igralcev. (smeh) Gospa Polona Vetrih je prva slovanska duša, ki je prestopila njen prag, in če ga ne bi, mene tam ne bi bilo. Moja pot bi šla popolnoma drugam.

Zakaj niste potem vztrajali pri študiju v britanski prestolnici?

Pravila Akademije so zelo stroga in po končanem študiju bi moral državo zapustiti. Sindikat, ki varuje domače igralce, je izjemno močen in vstop v angleški gledališki prostor je skorajda nemogoč. Šolnina je bila zame že takrat astronomska, da ne govorim o stroških za bivanje, hrano, literaturo in študijske pripomočke. Denarja nisem imel dovolj. Na LAMDI so mi sicer hranili študijsko mesto za naslednje leto, a sem se dobro zavedal, da sam denarja v tako kratkem času ne bom mogel zaslužiti. Vrnil sem se domov.

In potem so vas končno sprejeli na AGRFT v Ljubljani.

Vse lahko uredim. (smeh)

Sicer pa najbolj uživate ravno v igranju v gledališču. Zdaj ste zaposleni v ljubljanski Drami?

Že osmo leto. Moj drugi dom.

Poznavalec jezika

Ker zelo dobro obvladate angleščino, ste kdaj poskusili z mednarodno kariero?

Dobra izgovarjava še ne pomeni obvladovanja jezika. Tako maternega kot tujega. Če ga ne neguješ, če ni stalnega sporazumevanja v njem, se besedni zaklad izgubi. (smeh) Z mednarodno kariero nisem niti poskušal. Igral sem sicer v neki avstrijski nanizanki, z Lučko Počkaj sva posnela kratek film v Milanu prikazali so ga celo na beneškem festivalu. Že to mi je čisto dovolj.

Ste velik poznavalec jezika (teoretično in praktično). Še delate aktivno na tem področju?

Hvala za priznanje. Mi godi. Imel sem dobre profesorje, med mojimi prijatelji so izjemni poznavalci jezika. Rad delim svoje ugotovitve z njimi. Sem popolni samouk, a imam srečo, da me jemljejo resno in me pri tem podpirajo. Vedno me je zanimalo, kako tvorimo glasove, kje nastajajo, kakšne so razlike med njimi.

Kaj ste po horoskopu? Ali kaj verjamete tovrstnim napovedim?

Sem dvojček, v ascendentu oven. Predstavljajte si sestav elementov zraka in ognja. Iz natalnega horoskopa se da marsikaj razbrati in po branju mojega poznavalca popolnoma drži, polna luna še vedno deluje name, dnevnih napovedi pa ne berem.

Nadaljevanka Lepo je biti sosed na POP TV dosega veliko gledanost. Kako ste se počutili oziroma se počutite ob snemanju tega dela?

Z ekipo se odlično razumemo in vesel sem, da so mi zaupali to vlogo. Trudimo se po svojih najboljših močeh. Kaj pa je v našem delu lepšega kot to, da lahko človeka nasmejiš?

Radi kuhate in dobro jeste?

Imam kakšen meter in pol kuharskih knjig, prav toliko nepreverjenih receptov in veliko željo, da najdem čas za obisk kakšnega kuharskega tečaja. Rad imam slovensko domačo hrano, ne branim se povabila v restavracijo, za slow food bo treba kaj privarčevati. (smeh)

Kako vidite svojo poklicno pot v prihodnosti? Morda tudi profesor na Akademiji?

Vem samo to, da bom nekoč zagotovo študiral fonetiko.