Pot Jožeta Duhovnika do sobotne ustanovitve KDS se je začela leta 1990. Tedanji profesor na ljubljanski fakulteti za strojništvo (študentom je predaval strojne elemente, osnove konstruiranja in tehnično risanje) in mednarodno priznani strokovnjak za tehnike razvoja projektov je stopil na čelo upravnega odbora časopisa Slovenec. Že februarja naslednje leto je postal tudi direktor koncerna Litostroj. Tja se je zavihtel s pomočjo strankarskega kolega in tedanjega industrijskega ministra Izidorja Rejca. Kombinacija obojega, Slovenca in Litostroja, očitno ni bila najbolj posrečena, saj ga je čez dobra tri leta pripeljala na sodišče. Bil je obtožen, da je kot direktor Litostroja zlorabil svoj položaj in družbi Slovenec v škodo Litostroja pridobil 5,4 milijona tolarjev. Oproščen je bil šele konec novembra 2003, ker ni bilo dokazov, da je nameraval družbi Slovenec pridobiti veliko premoženjsko korist.

Litostroj je bil sploh posebna zgodba v Duhovnikovi karieri. Tranzicijski čas velikemu gigantu ni bil naklonjen in novi direktor naj bi poskušal stanje sanirati. Pri vodenju ni imel mehke roke. Nezadovoljstvo delavcev se je stopnjevalo in ko je bil Duhovnik leta 1994 v ožjem izboru za gospodarskega ministra v Drnovškovi vladi, je Dušan Kumer, tedaj glavni tajnik Združene liste, na novinarski konferenci dejal, da ni primeren za gospodarskega ministra, ker je proti njemu vložena ovadba zaradi krutega ravnanja z delavci. Direktor Litostroja je glavnega tajnika ZLSD tožil in zahteval štiri milijone tolarjev odškodnine zaradi napada na svojo čast in dobro ime ter pretrpele duševne bolečine. Tožarjenje se je vleklo dobrih devet let, vmes je revizijsko poročilo leta 1996 potrdilo, da je Duhovnik res kršil delavsko zakonodajo. V sodnih obravnavah je bila zlasti sporna beseda "kruto"; na koncu je sodišče presodilo v Duhovnikovo korist in leta 2003 Kumru naložilo izplačilo polmilijonske odškodnine.

Toda napetosti v Litostroju so se stopnjevale, med delavci je vrelo in stavkajoči so leta 1996 članom uprave preprečili vstop v poslovne prostore. Duhovnika so morali reševati policisti. Kot je bilo slišati, je vodstvo koncerna zatem kar v direktorjevi domači hiši v Medvodah razpravljalo o dokapitalizaciji Litostroja. Duhovnik je menil, da je propadanje Litostroja mogoče preprečiti z lastninjenjem. Bil je tudi edini ponudnik za dokapitalizacijo: v nekaj več kot 50-odstotno lastništvo je bil pripravljen vložiti 22 milijonov mark, s posojili naj bi mu pomagale tuje banke. Pred tem je celo ustanovil zasebno (družinsko) podjetje Dr. Duhovnik, d.o.o., preko katerega naj bi izpeljal posel. Seveda so se v javnosti začela postavljati vprašanja, od kod mu toliko denarja, pa tudi obtožbe, da želi kupiti Litostroj pod ceno. Na koncu je od projekta odstopil. Njegovi tedanji sopotniki pravijo, da bi bil, če bi projekt uspel, verjetno prvi slovenski tajkun. Da v resnici ni politik, pa je dokazal s tem, da mu ni uspelo.

Po šestih letih v Litostroju se je Jože Duhovnik vrnil na strojno fakulteto. Po združitvi SLS in SKD je bil podpredsednik združene stranke in je po Zagožnovem umiku iz vodstva celo kandidiral za novega predsednika. Toda na kongresu je zmagal tedanji kmetijski minister Franci But. Duhovnikovo ime se ponovno pojavi lansko jesen med možnimi kandidati za Zupanovega naslednika na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, vendar je ministrsko mesto dobila Mojca Kucler Dolinar (NSi).

Zgovorno je dejstvo, da tudi druge njegove politične kandidature praviloma niso uspele. Tako je leta 1992 kandidiral za državnega svetnika - in ostal praznih rok, čez dve leti mu je na volitvah ušlo tudi medvoško županovanje. Z medvoškim županom Žagarjem sta se celo tožarila: slednji je Duhovnika tožil zaradi obrekovanja. Je pa Duhovniku uspelo, da je bil izvoljen za dekana fakultete za strojništvo.

Pri nekdanjih krščanskih demokratih ni imel ravno zanemarljive vloge. Zaradi pomanjkanja "gospodarskih kadrov" v SKD so bili ljudje Duhovnikove branže močno zaželeni. Poleg tega je bil član tako imenovane "medvoške" skupine (med drugimi sta bila v njej tudi Borut Sommeregger in sedanji ustavni sodnik Miroslav Mozetič), ki je ob obletnicah plebiscita, osamosvojitve in še kakšni drugi priložnosti organizirala neformalna srečanja veljakov SKD na Katarini nad Medvodami. Kresovanja nad Medvodami so jim rekli. (Nekateri še danes zatrjujejo, da je bila Katarina izbrana tudi zato, ker na njej mobilniki niso imeli signala in jim zato tudi ni mogel nihče prisluškovati.)

Šestdesetletni Jože Duhovnik sodi v krog članov nekdanje SKD, ki se po njeni ukinitvi niso več videli v kakšni drugi stranki. V Bajukovi NSi, kamor je odšel tudi nekdanji predsednik Lojze Peterle, je ostal le krajši čas. Vrnitev z novo krščansko demokratsko stranko v devetdeseta leta seveda ni mogoča. Verjetno pa je še bolj iluzorno, da bi z njo uspeli v prihodnje. Še zlasti, če bo - in kot za zdaj kaže, bo - zgolj pribežališče za nostalgike in nezadovoljneže iz posameznih strank, ki si kljub najboljši volji ne morejo povečati svojega političnega formata.