Srh nam je šel po telesu.
Pretreseni, opojeni smo jokali od sreče in lepote, ki smo jo doživeli v sebi.
Za vse življenje.
Na konec sveta bom potoval, če bo treba, samo da ju še enkrat vidim plesati!
Po svetovni vojni pa prideta Mlakarjeva k nam v Ljubljano in postaneta vodji našega baleta.
Z gospo Pio se skoraj zaletiva, ko se srečava med vhodnimi vrati v Opero.
Kmalu se spoznamo.
Gledal sem vsako njuno predstavo, če nisem imel zvečer nastopa v Drami. Potoval sem z njima tudi v druge kraje, kjer sta gostovala.
Vsak teden sem ju vsaj trikrat obiskal na domu. In poleti plaval v njihovem malem bazenčku. Veliko smo se pogovarjali o umetnosti in življenju.
Pino je večkrat prišel v našo družbo mladih nadobudnežev, ki smo se zbirali v kletni kuhinji igralke in pesnice Mile Kačičeve.
Pregovarjal sem Pina Mlakarja, naj posname vsaj svojo plesno pesnitev Lok, da bo ostala živa tudi prihodnjim rodovom. "To bova storila, ko bo naša slovenska filmska industrija tehnično napredovala," sta rekla. V kinu Union so nam zavrteli film, ki sta ga posnela med vojno v Nemčiji kot interniranca. Izrazno je najmočnejši ples ob drevesu, ki je ples nesrečne žene iz njunega Vraga na vasi.
S snemanjem sta odlašala iz leta v leto.
Pia je zbolela (v Beethovnovem Prometeju je s skrajnimi mukami še plesala), potem skoraj ni mogla več hoditi in je prenehala nastopati.
Hkrati je končal tudi Pino. Menil je, da sta njuni osebni in umetniški usodi povezani za vse življenje.
Pia in Pino sta se spoznala kot mlada učenca baletne šole v Nemčiji.
Veliko sta potovala.
Na konjih sta prejahala velik del preminule Jugoslavije, spoznavala dežele, narode, njihove običaje in ljudi. Imela sta prekrasno jambornico, ki sta jo podarila Pomorskemu muzeju v Piranu. Še v visokih letih sta tekmovala na regatah.
Na obalah Budve se je rojeval Vrag na vasi. Lok je nastal pri nas, v graščini na Bokalcih.
V okolici Budve sta nameravala ustvariti mednarodno plesno šolo in prirejati nastope naših in svetovnih plesalcev. Pripravila bi posebne koreografije v naravi - kot nekakšne antične svete igre v Delfinih. Dogovorila sta se že za zemljišče.
Po vojni naj bi bila organizirala vrhunsko jugoslovansko plesno skupino, v Beogradu pa so se odločili, da bo skupino organizirala in vodila njihova plesalka Mira Sanjina, žena enega od vodilnih srbskih generalov. (V Ljubljani je odlično plesala hudičevko v Mlakarjevem Vragu na vasi).
S svojo skupino je gostovala na Nizozemskem in se sama vrnila domov. Vsa baletna skupina je ostala v tujini.
Mlakarjeva sta si nato prizadevala, da bi bil podoben plesni center v Ljubljani. Pripravljeni so bili že načrti za stavbo na Rožniku. Sama sta organizirala celo nakup straniščnih školjk, ki jih tedaj pri nas ni bilo mogoče dobiti. V tujini sta nakupovala copate. Gospa Pia je za nekatere svoje plesalke sama šivala copate za vadbo.
Minister za kulturo Ferdo Kozak je z navdušenjem podpiral njuno zamisel o zgraditvi plesnega centra na Rožniku. Potem pa so preveč demokratičnega kulturnega ministra zamenjali z bolj pravoverno kulturno ministrico in Mlakarjevi načrti so propadli.
Pino Mlakar je poučeval tudi na igralski akademiji. Vsem je ostal nepozaben profesor.
V Operi pa so bili odnosi do Mlakarjevih različni: eni zavzeti do skrajnosti, drugi uporni. Gotovo je bil Mlakar zelo strog in zahteven. Rekel je: "Kdor se odloči za ta poklic, ki je eden najtežjih, mora biti pripravljen na odpoved in žrtvovanje."
Njegovi učenci na Rožniku bi morali verjetno živeti kot v samostanu, bili bi skoraj svetniki.
Mlakar je bil poln delovne vneme in energije. Celo na povojnih delovnih akcijah je bil najboljši. Zgodaj zjutraj smo tudi gledališčniki odhajali na lopatanje in krampanje kam v okolico Ljubljane, mladi pa poleti še na progo Brčko-Banovići in Šamac-Sarajevo. Pino Mlakar je garal kot udarniki. Po delovnih akcijah je gnal baletnike še na dolge vaje, ki so trajale pozno v noč, da so nadomestile dopoldanske. Ne vem, kdaj so sploh spali.
Zgodaj je doživel razočaranje nad našo povojno politiko.
Bil je najboljši prijatelj Edvarda Kocbeka, sodeloval je z njim že v njegovi predvojni reviji.
Študentje Akademije smo najprej vadili z Mlakarjem v nekih čudnih prostorih v Kersnikovi ulici. Ob stenah so bili razmetani številni transparenti s socialističnimi in komunističnimi parolami. Pino je že tedaj, v najhujših časih socializma oziroma komunizma, vpil: "Zmečite stran to šaro!"
Ves čas svojega bivanja in nastopanja v Nemčiji, kjer je doživljal izjemne uspehe - njegov Lok je veljal tudi v mednarodnih leksikonih za najlepšo plesno pesnitev v dvoje - je nasprotoval nacistični diktaturi. Nekaterim slovenskim zapornikom je pošiljal pakete v taborišča, dokler niso internirali še njega, sicer zelo elegantno, v vilo z vrtom na deželi. Bil je z vso dušo veren, bil je z vso dušo Slovenec in z vso dušo Jugoslovan - brez želje po osebni uveljavitvi, prepričan, da je namen umetnosti odkrivati v sočloveku ljubezen, lepoto in smisel življenja.
Mlakarjevima je slovenska oblast prepovedala nastopati.
V sklepnem delu baleta Mala balerina se Veronika igra z mamico. Lovita se in Veronika nekajkrat steče pred mamico. To je vse, kar se je zgodilo na odru. Ampak ... ampak ... gospa Pia, Veronikina mamica, je imela rdečo gumijasto kopalno čepico na glavi. To pa je pomenilo, da rdeči komunizem preganja otroštvo.
Mlakarjevi so še nekaj časa nastopali po deželi - potem pa so se poslovili in ponovno odšli v tujino.
Tako rad bi vam opisal naše zadnje srečanje s Pinom na njegovi domačiji. Vedno nas je k njemu peljala z avtom moja žena. To pot smo prišli: Ivanka Mežanova kot vedno, pesnica Ifigenija Zagoričnik, moja žena in jaz.
Ne spominjam se Pina tako živahnega, sproščenega, kot je bil tedaj, tudi v mladosti ne. Bil je mlajši kot kdajkoli. Ponovno nam je brez napake recitiral na pamet odlomke iz del njemu najljubše svetovne literature in sproti prevajal v slovenščino. Sedaj je spoznal tudi vrednost Župančičeve poezije, na katero smo skoraj pozabili. Tudi Župančiča že zna na pamet. Tako kot Homerja v grščini, Frančiška Asiškega v latinščini in vsega Kocbeka.
Nedavno so vlomili k njemu. Zvezali so ga na stol in moral je gledati, kako kradejo.
Odtlej je imel Pino preganjavico, da prihajajo tatovi k njemu. Ko se je po odhodu umišljenih tatov dvignil, je padel tako nerodno, da so ga morali odpeljati v bolnišnico. Ugotovili so, da ne bo mogel nikoli več hoditi. Ležal bo vse preostalo življenje na postelji.
Gospa Maja in gospa Zinka, ki sta skrbeli zanj in mu redno z veseljem pomagali, sta bili pripravljeni vzeti Mlakarja k sebi na dom in ga negovati do konca, ko je bilo že gotovo, da bo lahko samo še ležal na hrbtu.
Ivanka Mežanova je obiskala Pina v novomeški bolnišnici.
Naenkrat Pino ni več dihal - Ivanka mu je zaprla oči.
Pino je odšel. K Bogu, v katerega je tako veroval. In k svoji ljubljeni Pii.
Upajmo, da je Bog. Dobri Bog ljubezni.
