Je pa dr. Brglez pojasnil, kako je »znotraj zavezniških odnosov, ki jih imamo z Združenimi državami Amerike, to težko povedati, kaj šele na podlagi tega ukrepati«. No, nihče ne poziva k ukrepanju zoper ZDA, razen Irancev samih, a kaka ostra evropska beseda na račun Donalda Trumpa bi se prilegla. Prvič, ker bi mu povedali, da se prijateljstvo, zavezništvo in medsebojno zaupanje gradi z obeh strani in uravnoteženo, ne pa tako, da najmočnejša sila sama določa, kaj je prav in kaj ne, druga pa ji je primorana slediti; in drugič, ker bi morali Američani in Američanke slišati, kaj si mislimo v Evropi o neumnostih, ki jih počenja njihov predsednik.
Ko so ga izvolili v Belo hišo, sem v nekem komentarju zapisal ter tudi tako naslovil zapis, da je svet po 11. septembru kasiral še 9. november, dan, ko smo za to izvolitev izvedeli. In napovedal, kako se bo, tako kot po grozljivem sesutju newyorških dvojčkov, svet še enkrat poslabšal in se še bolj pogreznil v negotovost. Tako sem videl prihod na oblast Donalda Trumpa. In kar je sledilo, potrjuje moje strahove. Odstopil je od pariškega podnebnega dogovora, kmalu raztrgal, kljub prošnjam evropskih partnerjev in prijateljev, da bi tega ne storil, še jedrski sporazum velesil z Iranom, pričel zaostrovati retoriko s Severno Korejo, a jo tudi kasneje omilil tako, da sta se s Kim Jong Unom celo srečala in pričela prijateljevati – to je edino, kar je po mojem dobrega storil – nato grozil Madurovemu režimu v Venezueli, pa odstopil tudi od raketnega dogovora z Rusijo, začel trgovinsko vojno s Kitajsko in napovedoval carine tudi na uvoze iz EU, opustil politiko multilateralizma in sedaj še najbolj nevarno potezo doslej, likvidacijo ene od simbolnih osebnosti Irana, ki je še bolj omajala namero Teherana, da bi vendarle ostal znotraj jedrskega dogovora.
Po povračilnem iranskem raketiranju ameriških postojank v Al Asadu in Erbilu v Iraku, kar naj bi vsaj delno potešilo klicanje iranskih množic k maščevanju, in sporočilu iz Washingtona, da hujše škode ni bilo in da bodo sprožene le še dodatne sankcije, ne pa vojaški ukrepi, naj bi se razmere nekoliko umirile, a spoznali smo Trumpa kot nepredvidljivega in tudi duhovi v Iranu niso povsem pomirjeni. Zato je prav, da je Slovenija umaknila svojih šest vojakov z misije Natovih zaveznic v Iraku in naj bi tako tudi ostalo. A upanja ni veliko. »Smo del zahodnega sveta,« pravi naš predsednik republike, zato ostajamo del globalne koalicije proti Isisu in februarja bomo v Irak poslali novo vojaško skupino. Ob tem pa pozablja, da po sklepu iraškega parlamenta v tej državi koalicija voljnih ni več zaželena, in dodaja, da »ni potrebe, da bi imel kdo sentimentalne občutke do Sulejmanija«, ker da je vodil vrsto operacij proti »našim skupnim zavezniškim ciljem« v Hormuški ožini, proti ambasadi ZDA itd. Razumem ga; to soglašanje z likvidacijo generala me kar spominja na kimanje naše vlade Bushu, ko je na osnovi dokazanih laži o »posedovanju orožja za množično uničevanje« režima Sadama Huseina leta 2003 napadel Irak. In spet me je sram.
Aurelio Jurinekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper
