V teh dneh mineva 40 let od zgraditve Kulturnega doma Joža Ažmana in ureditve muzeja v rojstni hiši Tomaža Godca. Kot pravi Anja Poštrak iz Gorenjskega muzeja, ena od avtoric razstave Tovarišice in tovariši, ki so jo sinoči odprli v bohinjskem muzeju Tomaža Godca, je bil pomemben pospešek pri gradnji kulturnega doma tudi eden od napovedanih Titovih obiskov. Čeprav je Tito pogosto obiskoval Bohinj, je enega svojih pomembnejših obiskov napovedal za maj leta 1979, ko naj bi v Bohinju potekala seja centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Napovedano zasedanje je pospešilo med drugim tudi dotedanja prizadevanja in želje krajanov po novem kulturnem domu.
»Takšen prostor so Bohinjci potrebovali, da bi se srečevali, združevali in se kulturno udejstvovali na enem mestu,« opisuje Poštrakova. Izvedli so občinski referendum, na katerem se je 86,9 odstotka občanov iz Nomenja, Bitenj, Raven, Bohinjske Bistrice, Nemškega Rovta, Savice, Kamenj, Polj in Ribčevega Laza izreklo za samoprispevek h gradnji kulturnega doma.
Samoprispevek si danes težko predstavljamo
»Kaj takšnega, da bi si ljudje zavestno določen čas trgali od plače za gradnjo lokalne kulturne ustanove, si danes težko predstavljamo,« pravi Poštrakova.
»Dom je bil dokončan v enem letu, seveda tudi z udeležbo drugih finančnih virov. Vsem, ki so sodelovali pri projektu, se je tako mudilo, da so gradbeniki arhitektom dobesedno pulili načrte iz rok, da so lahko ulili beton na delu gradbišča, za katerega so bili načrti že izdelani,« opisuje. Pritisk prihoda Tita v Bohinj je takrat skorajda delal čudeže.
»Lahko bi rekli, da ni bilo niti enega domačina, ki se ne bi vključil v delovno vzdušje in pomagal pri urejanju Bohinjske Bistrice in okolice,« so takrat pisali časopisi.
Anja Poštrak in Barbara Kalan, prav tako avtorica razstave, zadnje priprave pred Titovim obiskom opisujeta takole: »Bohinj je bil pripravljen na praznovanje 1. maja 1979. Na predvečer 30. aprila so potekala kulturna in taborniška srečanja, zvečer pa so pred novim Družbenim centrom odkrili spomenik ljudske vstaje in boja proti okupatorju. Po vsej Gorenjski je zagorelo več kot štirideset kresov, od Bleda do Bohinja so viseli transparenti, na hišah pa zastave. Na prireditvenem prostoru ob Domu Joža Ažmana so se zbirale kulturne skupine, pevski zbori, folkloristi, šolska mladina, ljudje so prihajali z rdečimi nageljni v gumbnicah in zastavicami v rokah.«
Da ni šlo čisto vse po načrtih, opozarja Poštrakova, je večer pred prvim majem poskrbelo vreme. »Močno je deževalo in pihal je močan veter, ki je z drogov potrgal marsikatero zastavo. Kar nekaj nočnega dela so imeli domačini, da je bilo na dan prihoda vse pripravljeno.«
