Pred leti sem si tudi sam zastavil vprašanje, kakšna je »resnica« o našem sodstvu. Da bi pridobil verodostojne odgovore, sem obdelal podatke iz sodne statistike za obdobje 29 let (od 1979 do 2007). Pokazalo se je, da je kar 936 nekončanih sodnih zadev »dočakalo« več kot 33 let. Neverjeten rekord ima pravda za zemljišče v izmeri 16 kvadratnih metrov, ki je od leta 1955 trajala polnih 48 let z 71 sodnimi naroki. Je to sploh še sodna oblast?
Problem ni le »neskončno« trajanje sodnih zadev. V prvi vrsti je to odsotnost kakršnega koli uporabnega sistema za spremljanje poteka posameznih zadev in nadzor nad njim. Primer založenih oziroma nerazglašenih oporok (945 od 1991 do 2016 in do 1991 celo 4384) razkriva skoraj popolno dezorganizacijo dela sodišč.
Podatek, da je Slovenija po številu sodnikov z 48 na 100.000 prebivalcev (evropsko povprečje je 15,6) prva v EU, veliko pove o našem sodstvu. Sodna statistika razkrije, da se je v nekaj letih (2004–2007) število sodnikov povečalo za 303 brez utemeljitve za takšno ravnanje. Še bolj presenetljivi so podatki, da se je v obravnavanem obdobju od 1979 do 2007 število letno novo sprejetih sodnih zadev povečalo za 47,3 odstotka (s 440.500 na 648.806), število sodnikov za 2,43-krat (s 447 na 1083) in število ostalega sodnega osebja kar za 2,66-krat (s 1128 na 3000).
Toda vse »krivde« ne moremo naprtiti sodstvu, čeprav to počnemo. Največji problem (poleg nekonsistentne zakonodaje) je namreč prepirljivski, pravdarski značaj Slovencev. Slovenija je namreč takoj za Portugalsko na vrhu držav po številu pripada sodnih zadev. Menda se pravda skoraj vsak drugi Slovenec. Zgledovati bi se morali po Ircih. Irska z dobrimi 6 milijoni prebivalcev deluje le s 3,2 sodnika na 100.000 prebivalcev. Glede na Irsko ima Slovenija 15-krat več sodnikov in očitno kljub temu slabo sodno oblast.
Za pravdarsko naravo prebivalcev Slovenije naša sodna oblast res nima nobenih »zaslug«. Lahko pa bi posredno vplivala na razumnejše reševanje sporov. V mislih imam oblike alternativnega reševanja sporov (ARS) namesto dolgotrajnih, dragih in za udeležence manj učinkovitih postopkov pred sodišči. Sodni oblasti, seveda pa tudi izvršilni in zakonodajni, lahko upravičeno očitamo togost in neprilagodljivost zaradi počasnega uveljavljanja alternativnih postopkov. Zakon o ARS smo dobili šele leta 2008.
Družbeni pravobranilci so že v začetku 90. let v gospodarskih sporih zaradi divje privatizacije uveljavili alternativno reševanje sporov. Razlog so bili neskončno dolgi postopki pred sodišči in sodne odločbe (tri od štirih) v prid avtorjem divje privatizacije. Sporazumno brez tožbe je bilo rešenih 113 revizijskih primerov, 167 primerov pa z mediacijo po vloženi tožbi. Doseženi so bili znatni učinki v ohranjanju vrednosti družbenega kapitala. Toda sodna in izvršilna oblast se na takšno prakso uspešnega reševanja gospodarskih sporov sploh nista odzvali. Delovali sta tako, kot da se učinkovito varovanje družbenega kapitala z ARS njiju ne tiče.
Polno in učinkovito uresničevanje oblasti je odvisno od tega, ali odločevalci, na primer sodna uprava, v realnem času razpolagajo z verodostojnimi podatki. Takšne podatke lahko zagotavlja le stalen nadzor, ki je zato ključ sleherne oblasti, tudi sodne. Videti je, da ne sodna ne izvršilna oblast teh pravil ne razumeta. Nasprotno, pristojno ministrstvo (minister Goran Klemenčič) namerava nadzor sodne veje oblasti organizirati kar v okviru izvršilne veje oblasti. Medvedja usluga sodstvu! Če bo to obveljalo, bomo o samostojni sodni oblasti še vedno samo sanjali. Tudi zato, ker zgolj neodvisnost sodnika pri upravljanju sodniške funkcije (25. člen ustave) brez učinkovite sodne uprave (zlasti nadzora) sama po sebi ne bo povečala nizkega zaupanja državljanov v nepristranskost in neodvisnost sodstva.
Janez Krnc, Litija