Andrej Hrausky, arhitekt in poznavalec Plečnikove dediščine: Plečnik je nadaljeval tam, kjer je Bog končal

Plečnik je študiral pri Ottu Wagnerju na Dunaju in Wagner je napisal za tiste čase zelo vplivno knjigo Moderna arhitektura, kjer je dejal, da je arhitekt tisti, ki se najbolj približuje Bogu; ustvarja na svetu to, česar Bog ni ustvaril, in je kljub temu lepo. Ta misel je bila za 19. stoletje nenavadna, kajti v kiparstvu, slikarstvu se je upodabljalo zgolj tisto, kar je Bog ustvaril. Arhitektura pa je bila edina umetnost, ki je šla prek tega; ustvarila je nekaj novega.

Danes že več kot polovica ljudi živi v mestih, mesta so sestavljena iz hiš, problem mest je problem arhitekture. Ironično bi lahko rekli, da sveta ni naredil samo Bog, ampak tudi arhitekti. Polovica sveta je umetno narejena. Arhitektura je vseobsegajoča, mi se v njej rodimo in živimo, in ko umremo, je tudi nagrobnik stvar arhitekta. Vendar se tega pomena ne zavedamo dovolj.

Na arhitekturo gledamo zelo pragmatično. Nekateri celo pravijo, da se je pojavila, ko je jamskemu človeku zmanjkalo jam in je bilo treba narediti nova bivališča. Ampak to, da si izdelaš zavetišče, še ni arhitektura. Izvor arhitekture, vsaj kot ga je razumel Plečnik, je pravzaprav v izvoru samega človeka kot mislečega bitja. Nasproti neandertalcu je bil homo sapiens tisti, ki se je zavedal svoje smrtnosti in se je spraševal o smiselnosti svojega bivanja, začel je razmišljati abstraktno. S pojavom homo sapiensa se pojavi tudi grob. To je tipičen produkt nekoga, ki bi rad presegel svoj čas. Nagrobni spomenik je tempelj verovanja, da je mogoče preseči minljivost našega časa. S tem neki vladar, ki si je postavil piramido, vsaj simbolno preživi.

Bil je pač zelo skromen človek. Ampak glede arhitekture je bil prepričan, da je njen izvor v preseganju časa. Star arabski pregovor pravi, da se človek boji časa, čas pa se boji piramid. To morda najbolj ponazori Plečnikova razmišljanja, kako bo, ko ga bo lastna arhitektura preživela. Vedno obstaja neka hierarhija arhitekturnih objektov, kjer so nekateri pomembni in nekateri ne. Iz starega Egipta so se ohranili piramide in templji, ne pa tudi lesene kolibe, v katerih so živeli običajni ljudje. V tej hierarhiji je tudi Plečnika zanimalo tisto, kar ima simbolno vlogo brezčasnosti – parlament, knjižnica, mestna hiša, cerkve. Razen cerkva teh objektov pri nas ni veliko, zato so ga cerkve tako zelo zanimale, imel je tudi veliko priložnosti.

Plečnik je tesno sledil principom nemškega arhitekta in teoretika iz 19. stoletja Gottfrieda Semperja in ena od zanimivih idej je bila, da se pomembnejše stavbe gradijo z vedno bolj trajnimi gradivi. Takrat so že vedeli, da so bili v stari Grčiji templji najprej leseni, potem pa so jih začeli graditi v kamnu, ter da imajo lesne zveze smisel; s tem, ko so jih prenesli tudi v kamen, so postale ornament.

Plečnik je razmišljal zelo preprosto. Če vidimo v egiptovski, rimski in grški kulturi še vedno neko kakovost, ne nazadnje so poznali že vse arhitekturne trike, mu je bilo logično, da uporabi ta klasični jezik piramid, stebrov, obokov. Če razumemo pomen 5000 let stare piramide, bomo čez 5000 let razumeli tudi pomen njegove piramide. O tem govori tudi njegova knjiga architectura perennis, kjer je govora tudi o večnih etičnih vrednotah.

V resnici imamo veliko težavo s Plečnikom. Umetnostna zgodovina meni, da je razvoj umetnosti vedno avantgarden. Z vrnitvijo Plečnika v Ljubljano pa tega nenadoma ni bilo več. Zato je bil še po 2. svetovni vojni odnos do Plečnika dvojen: bil je zelo spoštovan, niso pa znali popredalčkati njegove arhitekture s takrat novo umetnostjo. Niso vedeli, zakaj naokoli straši s tistimi svojimi stebri. Ni bilo razumljeno, da je to delal izjemno premišljeno in da je njegovo avantgardnost treba iskati v zasnovi in ne v fasadi.

Postmoderni umetniki so ga nekako začeli razumeti in niti nismo bili tako zelo veseli, ko se ga je začelo razglašati za očeta postmoderne arhitekture. Ko je bil Plečnik še na Dunaju, v času fin de siècle, se je dejansko tam zgodilo vse, kar zadeva umetnost, kulturo, arhitekturo. Plečnik je tekmoval z Wagnerjem, Fabianijem in drugimi v tehnologiji in oblikovanju stavb, v letih življenja v Pragi pa je ugotovil, da modno arhitekturo v bistvu sovraži, ker se nikoli ni ukvarjala s koncepti.

Ni verjel, da lahko kot arhitekt izumi nov jezik, raje je uporabil preverjen, klasični jezik arhitekture. Najbolj je to vidno pri neklasičnih mostovih v Ljubljani; v Trnovem si je na mostu zamislil park pred cerkvijo, Šuštarski most je dejansko trg nad vodo, Tromostovje pa so trije mostovi, pri čemer je starega kamnitega ohranil v znak spoštovanja naših prednikov, urbanistično pa širok Prešernov trg prenesel čez reko in ga usmeril proti Robbovemu vodnjaku in Mestni hiši. Mesarskega mosta sicer ni dočakal, zamislil pa si ga je kot renesančno mestno ložo na vodi.

Da, imel je celo določene težave, ni mu povsod uspelo. Govoril je, da je cerkev v 20. stoletju v krizi in da jo je treba približati vernikom. Ukiniti je skušal prižnico, pevce s kora pripeljati na tla, duhovnika pa obrniti k ljudem, kar pa je bilo takrat še prezgodaj in prepovedano. V cerkvi v Šiški so mu celo ustavili gradnjo. Očitno jih je najbolj motil obhod, ki ga je speljal okrog notranjosti cerkve, s tem pa presekal nemoteno pot med zakristijo in oltarjem. Duhovnik se je s tem moral srečevati z verniki. Naredil je tudi kvadratni tloris, da je lahko več ljudi sedelo bližje oltarju, na Barju pa je cerkveno ladjo postavil kar prečno, tako da jih je v prvi vrsti čim več. Sicer slabo vidijo, ampak simbolno je bila po njegovem takšna cerkev bolj demokratična.

Na simbole me je opozorilo veliko tujcev, ko sem jim arhitekturno razkazoval Ljubljano; v njih so prepoznavali določeno simboliko, zlasti na nagrobnih ploščah, recimo Janezov ali Andrejev križ. Tudi mene je potem začelo zanimati recimo, čemu konj na kljuki NUK. Vendar simboli sami po sebi še nič ne pomenijo, sploh pri Plečniku ne. On je pravzaprav želel, da vi sami nekaj vidite in temu podelite simbolni pomen. Gre dejansko za psihološki trik.

V tem smislu so zanimivi njegovi spomeniki NOB. Takrat so upodobili recimo kakšnega partizana z bombo, Plečnik pa je bil absolutno proti in je raje uporabil arhitekturne elemente – stebre in piramide. Zdaj, ko časi niso več toliko naklonjeni NOB, ob njegovih spomenikih nihče ne protestira. Spomenik v Gorjah je lep primer, kjer lahko simbol razumete kot peterokrako zvezdo in partizansko žalujočo mater, lahko pa vidite sv. Marijo in rozeto, vzeto iz gotske katedrale. Z današnjimi očmi bi rekli, da je ta spomenik sprejemljiv za desne in za leve. Podobno je zasnoval spomenik NOB v Ribnem pri Bledu – v obliki Triglava, ki je seveda sprejemljiv za vse, vendar z ene strani vidiš partizanski spomenik, z druge pa kapelico, v katero bi lahko dal tudi Kristusa. Ker so borci seveda spomenik obrnili sebi v prid, je tam zdaj partizan.

S tem je zelo veliko dela; sestaviti je treba seznam objektov, predložiti konservatorske dokumente, upravljalski načrt. Na ministrstvu pa so neko obdobje zelo navdušeni in drugo manj. Sam nimam veliko dela, strokovno moram ovrednotiti Plečnikovo delo in izdelati primerjalne študije s podobnimi objekti po svetu, tu pa je treba dodati še zelo obsežno spremljevalno gradivo. Drugi problem je ta, da se vsako leto možnosti za vpis na seznam evropskim državam manjšajo, lažje bi nanj ta trenutek spravili džamijo v Afriki kot cerkev v Evropi. Slovenci imamo na seznamu koliščarje, pa Rakov Škocjan, ampak tega se ne da primerjati s tem, če bi imeli tam ustvarjalca svetovnega formata.