Finska je s 1. januarjem kot prva evropska država uvedla univerzalni temeljni dohodek (UTD). Dva tisoč naključno izbranih brezposelnih oseb bo vsak mesec prejelo 560 evrov, kolikor sicer znaša minimalna socialna pomoč. Omenjeni srečneži bodo UTD obdržali tudi po morebitni zaposlitvi.
Olli Kangas s finske vladne agencije KELA, zadolžene za socialne prejemke, je pojasnil, da želijo s projektom povečati zaposlenost in odpraviti strah brezposelnih pred izgubo socialnih prejemkov. Na Finskem namreč lahko brezposelni slabše plačana ali začasna dela odklonijo, kar se ob precej darežljivem socialnem sistemu pogosto tudi dogaja. »Zanima nas, kako se bodo ljudje obnašali. Jih bo zajamčeni dodatni dohodek spodbudil k eksperimentiranju z drugačnimi vrstami dela? Ali pa jih bo, kot trdijo njegovi kritiki, polenil in zmanjšal željo po delovni aktivnosti?« je dejal Kangas.
Po dveh letih pilotnega projekta, za katerega bo namenjenih okoli 20 milijonov evrov, bodo skupino prejemnikov UTD primerjali z enako obsežno skupino »klasičnih« brezposelnih, ki bodo še naprej prejemali socialno podporo, a jo bodo v nasprotju s pilotno skupino po zaposlitvi izgubili. Finci naj bi eksperiment sčasoma razširili tudi na slabše plačane skupine delavcev, kot so samostojni »honorarci«, manjši podjetniki in zaposleni za krajši delovni čas.
Utopična ideja?
Ideja, po kateri bi država namesto socialnih pomoči ogroženim posameznikom in družinam zagotavljala minimalen dohodek vsakemu posamezniku, ne glede na njegovo premoženje, dohodke ali status, postaja zaradi globalnih družbenih sprememb in novih oblik dela vse bolj aktualna. O njej razmišljamo tudi v Sloveniji. »Digitalizacija, robotika in spremembe na trgu dela zahtevajo, da se na solidarnostni ravni dogovorimo o zagotovitvi univerzalne pravice za preživetje vseh državljanov. Rednih zaposlitev bo čedalje manj, vse bolj pa bodo naraščale občasne honorarne zaposlitve za različne naročnike, ki pa ne omogočajo finančne varnosti,« je pojasnil Marko Jaklič z ljubljanske ekonomske fakultete.
Čeprav je ideja o UTD stara že več desetletij, med drugim jo je zagovarjal tudi utemeljitelj sodobnega »neoliberalizma« Milton Friedman, z njo pa so v ZDA in Kanadi eksperimentirali že v 70. letih prejšnjega stoletja, so poskusi njegove uvedbe doslej vselej propadli zaradi ključnega razloga – finančnih sredstev. V Sloveniji bi na primer za UTD v višini 300 evrov na mesec, kar je približno toliko, kolikor znaša izredna socialna pomoč za samsko osebo, potrebovali kar 7,2 milijarde evrov, kar pomeni tri četrtine državnega proračuna in skoraj sedemkrat več, kot zdaj namenimo za socialne transferje posameznikom in gospodinjstvom. »To je preprosto neuresničljivo,« je prepričan Janez Malačič z ekonomske fakultete, pri čemer se mu zdi še posebno sporno, da bi UTD prejemali tudi premožnejši sloji. »Ti tega ne potrebujejo, zato bi bil denar, ki naj bi bil namenjen sociali, zelo slabo porabljen.« Do UTD so zelo zadržani tudi v sindikatih. Andrej Zorko iz ZSSS denimo opozarja zlasti na problem ukinitve vrste pravic in funkcij socialne države.
Slovenske ideje o UTD
Uvedbo UTD je doslej v Sloveniji najbolj temeljito analizirala Valerija Korošec z Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar). V svoji analizi iz leta 2010 je predlagala UTD v višini 300 evrov, ki bi ga prejemali vsi državljani Slovenije, vendar na različen način. Brezposelni in otroci v celotni višini, delavci in upokojenci, ki prejemajo manj kot 300 evrov, bi do tega zneska dobili razliko, za zaposlene in večino upokojencev pa se skupni prejemki ne bi spremenili, ampak bi teh 300 evrov pomenilo nekakšno eksistenčno varovalko v primeru izgube dohodka. Po izračunih Koroščeve bi za takšno različico UTD na podlagi podatkov iz leta 2008 potrebovali zgolj 1,9 milijarde evrov, ki bi jih dobili že s preusmeritvijo sredstev iz sedanjih socialnih transferjev ter obstoječih davčnih olajšav pri dohodnini. Torej dodatnih sredstev ne bi niti potrebovali. Na ministrstvu za delo so dejali, da se z uvedbo UTD konkretneje še niso ukvarjali, spremljajo pa razmišljanja in razprave o tem.
