V objavljenem govoru kardinala namreč ne zasledim niti besede o spravi. Zelo sem razočaran. Pokojni prof. dr. Aleksander Bajt, član SAZU, medvojni član kraljeve vojske v domovini, enako kot olimpionik Leon Štukelj, je v knjigi Bermanov dosje zapisal: »Partija je med NOB, med okupacijo, prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije... Ni pa mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.« O tem zadnjem pa kardinal in še marsikdo kar molči.
Dejstvo je, da je zato padlo 7800 okupatorjev. Med vojno vihro in revolucijo pa je umrlo, tudi po njej, 97.500 Slovencev. To neizpodbitno in nazorno kaže, koliko je bilo med NOB upora zoper okupatorja, ki ga sicer cenim. Žrtve državljanske vojne, na obeh straneh, pa so ogromne. Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, partizan, kristjan, član Demosa, je tedaj oklical: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Predsednik Nove slovenske zaveze, Peter Sušnik, je pred letom na javni spravni okrogli mizi v Zavodu sv. Stanislava vpričo predsednika države Boruta Pahorja jasno in glasno povedal in se strinjal, da je bil boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena.
V državljanski vojni namreč nastopajo samo revolucionarji in protirevolucionarji, oboji so del naroda. Ni izdajalcev naroda. Dejstvo, ki omogoča in terja spravo. Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Nemčiji, na temo sprave pravi: »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.« Metropolit nadškof msgr. Stanislav Zore je jasen in poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.« Dr. Spomenka Hribar pa pravi: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav.«
Žalostno je, da sedanja oblast še vedno taji državljansko vojno oziroma revolucijo, čeprav je bila ta opevana vse do osamosvojitve, saj je bila temelj in vzrok za razpad režima SFRJ. Skrajni čas bi torej že bil, če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, da državna politika in njene institucije, odgovorne za naš razvoj, sprejmejo objektivno zgodovinsko resnico, to je, bila je državljanska vojna in bil je upor zoper okupatorja, in prenehajo razdvajati narod »na zmagovalce in izdajalce«. Mogoče bi nam tudi kardinal dr. Rode lahko že enkrat povedal, da je bila med drugo svetovno vojno revolucija oziroma državljanska vojna, z velikanskimi žrtvami na obeh straneh, in tudi upor zoper okupatorja, kar bi zvenelo realno in spravno! To bi lahko bil korak za spravo, če kardinal resno misli, da je potrebna v državi in je korak kot vzor za oblast. Sprava je pogoj za dobro perspektivo in za kreiranje ter doseganje skupne vizije Slovenije.
Franc Mihič, Ribnica
