Prihod v vroče in soparno, vstajniško razburkano Skopje s Faustom pokojnega Tomaža Pandurja za ekipo SNG Drama po Guanajuatu in Bogoti ni pomenilo le še enega v nizu svetovnih gostovanj. Mednarodno čislan režiser je pred nekaj več kot dvema mesecema med vajo za Kralja Leara, ki ga je pripravljal z ansamblom Makedonskega narodnega teatra, nenadoma preminul prav na tem odru.
Za njegovo sestro, tesno sodelavko, producentko in dramaturginjo Livijo Pandur je bilo to soočenje še posebno težko, a je, kakor je v čustvenem nagovoru na tiskovni konferenci poudarila, ta teater zdaj postal tudi njen dom. Skopje je bilo namreč tudi zadnji dom Tomaža Pandurja, ki je kot svoj dom smatral vsak kraj, kjer se je rojevala nova predstava. Gostovanje pa, kot je poudaril direktor MNT Dejan Projkovski, ni bilo zgolj komemorativne narave. Na MNZ Fest so predstavo povabili, ker velja SNG Drama v tej regiji za sinonim gledališke kakovosti.
Politična gradbena megalomanija
Stavba zadnjega Pandurjevega doma je sicer pred tremi leti popolnoma renovirana monumentalna zgradba, ki v notranjosti kipi od kičastega okrasja. Zunanjščina je bila izdelana po podobi v velikem potresu leta 1963 porušenega starega teatra in ima jasno historično osnovo. To za večino drugih, v slavnem projektu Skopje 2014 zgrajenih stavb in spomenikov ne velja. Skozi ta megalomanski in potratni, s korupcijo povezani gradbeni projekt se je umetno, a zelo načrtno utrjevalo nacionalizem skozi podobo antične kontinuitete makedonskega naroda od Aleksandra Makedonskega dalje. Njegov predimenzionirani kip na osrednjem Trgu Makedonije in veliko drugih spomenikov nove »bele antike« je bilo v tako imenovani barvasti revoluciji v zadnjih dveh mesecih poškropljenih s pisanimi barvami. Razjarjeni protestniki v večtisočglavih množicah so v znak jeze nad razkrinkanimi koruptivnimi posli najvišjih vladnih uslužbencev ob hkratni ogromni brezposelnosti in izjemno nizkih preživetvenih standardih z barvami obmetavali pročelja vladnih stavb, kipe in slavolok. Makedonija je etnično pisana država, v njej prebiva kar četrtinska albanska manjšina, ki je odločno proti makedonski nacionalistični politiki. V času Draminega gostovanja v Skopju sicer za vsak dan ob šestih napovedanih zborovanj protestnikov, verjetno zaradi več kot dvomesečnega izčrpavanja ob neizpolnjenih ultimatih, verjetno pa tudi zaradi zelo visokih temperatur, ni bilo opaziti.
Apolitičen teater
Direktor MNT je projektu Skopje 2014 naklonjen, brez njega bi namreč MNT še vedno deloval v baraki. Kakor to opredeli sam, vodi izrazito apolitičen teater, ki naj bo narejen za vse ljudi in naj predvsem komunicira s publiko v danem trenutku. Ko se preveč zamaže s politiko, še pravi, lahko postane gledališka prostitucija. Čeprav se ne strinja, da je mesto postalo ideološki kič, zatrjuje, da fasada sploh ni pomembna, če se znotraj sten ustvarja vrhunski teater. Eno ime, ki tako gledališče predstavlja, je gotovo tudi ime velikopoteznega iskalca lepote Tomaža Pandurja.
Da je gostovanje sovpadlo s političnim kontekstom, je bilo slovenskim gostom kar malo odveč, kar je glede na komemorativno situacijo razumljivo. Sem so prišli udejanjat po ideji univerzalno, totalno gledališče lepote. Faustu v priredbi Livije Pandur to uspe postati ravno v zadnjem delu predstave, ko naslovni junak govori o nekakšni grenko-sladki utopiji v izolaciji. Tu pripoveduje najprej ravno o umetniškem snovanju, o ustvarjanju v gledališču ali, kakor je pritrdil tudi Igor Samobor, ki igra Fausta, ravno o Pandurju samem. Zlo je inherenten del resnice, nam govori njegov Faust. Goethejev vzklik Več luči! je mogoče zares razumeti samo ob pogreznjenosti v temo. In Pandurjev Faust je kar precej temačen.
Gledalci v skoraj popolnoma razprodanem teatru z več kot 700 sedeži so to posebno, lahko bi rekli kar posvečeno situacijo očitno začutili, saj so ves čas dihali s to razmeroma dolgo in zaradi poetskih monologov za spremljanje v tujem jeziku precej zahtevno predstavo. Kič je resda ostal zunaj gledališča, a prav tako zunaj ostajajo barve, ki so princip življenja. Povedano z Goethejem, oklepaji so moji: »(Le) barvna odslikava je življenje.«
