Četrt stoletja je tako v osebnem kot kolektivnem spominu obdobje, ko se posledice določenih zgodovinskih dogodkov posredno ali neposredno še lepijo na sedanjost, a jim obenem časovna distanca omogoča premišljeno in neimpulzivno refleksijo. Uprizoritev Republika Slovenija nosi v sebi izhodiščno dvojnost, gre za javno seznanitev z vročo politično dokumentacijo, kočljivimi vojnimi aferami in mešetarjenjem z vrtoglavimi zneski v začetku 90. let prejšnjega stoletja; a elementi v postavitvi ohranjajo strog dokumentarni značaj, ki se ne želi opredeljevati, ampak izbrane zgodovinske prizore sveže osamosvojene Slovenije zgolj ponovno rekonstruirati. V to simulacijo realnosti »anonimni avtorji« ne želijo posegati s (samo)svojo interpretacijo, temveč prepustiti, da dogodki izpred slabih petindvajset let spregovorijo sami zase, da se njihova pomembnost ali bizarnost filtrira izključno skozi naš osebni pogled, brez zunanjih sugestij ali vsiljenih ideoloških naklonov. Stališče avtorjev se torej kaže v sami selekciji (političnih) dogodkov in ne v njihovi obrazložitvi oziroma vplivom na prihodnost (zdajšnjo sedanjost). To predstavi vpisuje precejšnjo varnost in omehčano kritičnost, a ji obenem ravno s tem odvzema vsiljevanje gledalcu vnaprej določnega mnenja in poenotenega pogleda na preteklost.
Ustvarjalci so se odrekli imenovanju avtorstva in se podredili državotvornemu postulatu, kjer naj šteje skupnost in ne posameznik. Anonimnost režiserja in vseh njegovih sodelavcev (igralci se temu pač težko priključijo) dogodek in z njim obiskovalca postavlja na neobičajno mesto, saj mu zmanjka referenčni prostor, ki ga je vajen, ne ve, od kod in od koga izvira idejna zamisel koncepta, a to na neki način učinkuje tudi osvobajajoče. Jasno je, da so dinamika režije, tempo dramaturgije in struktura konverzacije (kostumografija in scenografija pa tako in tako) že vpisani v izvornih dokumentarnih materialih in njihovem tedanjem duhu časa. Trije samostojni prizori, ki jih sicer povezuje kronološka logika, vzpostavljajo medsebojno raznolike metode dokumentarističnega gledališča. Pri prvem se surovi vnos realnosti kaže v angažiranju nekdanjega pripadnika Slovenske vojske, ki vrh vsega še v povsem zasebni, nekorigirani govorici naslika lastno izkušnjo neposrednega pričevanja o nezakonitem prisvajanju milijonov.
Drugi del, magnetogram sestanka iz leta 1993 pri predsedniku RS (tajnost magnetograma so preklicali leta 2011), je vzorčni primer verbatim gledališča, replike in dialogi so fiksirani, gre za njihov nepredelani prenos na oder, pri katerem pa obstaja priložnost samosvojega posega v njegovo možno vizualizacijo. V mizanscensko precej monotono debatiranje med Bavčarjem, Janšo, Kučanom, Drnovškom, Ruplom in Rigelnikom se tu in tam prikrade kakšna značajska niansa (naglas, ritem govora ali ponavljajoča kretnja), sicer pa gre za precej suhoparno preslikavo nekoč dejanskega srečanja, pri čemer – o tem ne dvomimo – je ta suhoparnost in tudi kaotično tematsko preskakovanje vpisano v samo naravo originalnega dogodka. Prek »rašomonskega učinka« se zgodi trikratna ponovitev aretacije tajnega policijskega sodelavca Milana Smolnikarja v aferi Depala vas, prvič s perspektive njega samega, potem z vidika pripadnikov MORiS in nato še prek policijske izvidnice. Rekonstrukcija agresivne aretacije svojo dokumentaristično nianso vnese z dejansko rabo drvečih avtomobilov in popadljivih specialcev, medtem ko natančno definicijo učinka in pomena dokumentarnosti, ki jo na sceni prispeva biomehanični nastop Dragana Živadinova, še iščem.
