Kronanje Popeje je edinstven primerek zgodnje (po)polnosti operne zvrsti, njenega deviško brezsramnega stadija, v katerem se življenjsko mnogoglasje in čutna neposrednost prepletata z osupljivo svobodno (nedoktrinarno, antiherojsko) bistroumnostjo. Monteverdijeva stvaritev velja za prvo opero strasti in značajev, a se bolj posveča zasvojenosti z močjo, spolni »politični ekonomiji«, manipulacijam, družbeni razslojenosti, obratom sveta, ki ga ne vodita razum in nesebičnost.
Spoje, trke in hierarhična navpičja skladateljeve pozne mojstrovine je mariborska uprizoritev pustila v ozadju, če jih že ni namenoma zabrisala v imenu enovito pregledne celote. Režiser Krešimir Dolenčić je odel oseb(j)e v izenačevalno antikizirano razkošje – kostumografka Ana Savić Gecan je ravno še ujela skladno mero. V operi brez zadržkov je režija izbrala zadržan odrski ton klasicistične prilike s skrbno premišljenimi, a tudi naravnimi razporeditvami in premiki figur na/ob »šahovnici sveta« (scenografka Tanja Lacko). Ta dostojanstveni način, povsem brez primesi vulgarnega teatra (dokaj posrečena okrajšava opere), je skoraj ves čas prinašal pomenljive mirne poudarke; v daljšem dramaturškem zarisu pa se je vendarle zdel nekoliko suh, karakterizacijsko skop, morda interpretativno ozek.
Izziv je bil precejšen, zlasti zaradi velikega števila vlog, obsežnosti dela in stilnopraktične problematike. Muzikalni iztržek je precej neuravnotežen. Povezovalno-vodstvena vloga je pripadla Egonu Mihajloviću, ki je pred nekaj leti pri nas že obudil Monteverdijevega Orfeja. Skupna točka za sodelujoči sestav je bila želja po zgodovinski slogovni čistosti, ki pa se ji je izvedba zgolj približevala, in sicer ob močnih nihajih. Vzrok zanje so bile razlike v pevskih dispozicijah oziroma v izkušenosti (med drugim prevladujoča nedoraslost virtuozni ruladi), delno pa tudi dirigentova postavitev zvočnih razmerij. Godalna igra je bila temna in ritmično premalo gibka, generalbasno ogrodje je večkrat učinkovalo togo glasno. Vendar so akordi zazveneli marsikdaj tudi v pestri značajski artikuliranosti. Globlje dramaturgije kontrastnih ozračij Mihajlović žal ni izdelal, celo kakšen od slavnih prizorov, denimo Oktavijin »odhod«, je minil nekako mimobežno.
Omenjena vloga je bila presežna – v vrhunski igri pevskih afektov in ornamentike jo je oblikovala gostja Silvia Susan Rosato Franchini. Z nasprotne kvalitativne strani smo bili deležni gostovalne povprečnosti (altist Joachim Stegmann kot Oton) ali pa hišne zvenske odrevenelosti (Seneka Alfonza Kodriča). V zamolkli enobarvnosti je obvisel Neron Barbare Jernejčič Fürst, Andreja Zakonjšek Krt pa se je kljub občasnim ostrinam senzualno zlila s Popejo. Navdušujoče pristna (tudi odrsko) je bila kreacija Arnalte, v altovsko dvignjeni, a resonančno precej polni upodobitvi tenorista Klemena Torkarja. S toplino Petye Ivanove je izstopila še Druzilina vloga; zapomnili smo si Merkurja (Darko Vidic) in Amorja (Valentina Čuden), po moteči prsni enoličnosti pa tudi Oktavijino dojiljo (Dada Kladenik). Drugi dosežki so bili skromni.
Šele druga slovenska uprizoritev enega temeljnih del operne zakladnice je, četudi zaznamovana z glasbenoizvajalskimi kompromisi, pomemben projekt, ki ne bi smel ostati v spominu samo kot epizodna obogatitev sezone, temveč bi moral pustiti trajnejše sledi v programski politiki.
