»Ima vsak svojo šišo? Dobro. Potrudite se in poskusimo izpeljati prizor tako, kot smo rekli. In bodite pozorni na glasbo,« so navodila kar bruhala iz režiserke Ivane Djilas, ko je nekaj dni pred jutrišnjo premiero muzikala Tisoč in ena noč na odru Mestnega gledališča ljubljanskega skupaj s trumo nastopajočih usklajevala zadnje podrobnosti enega od prizorov v tej neobičajni predstavi, ki združuje igro, pripovedovanje, glasbo, petje in ples – in katere nastajanje je bilo skorajda enako pestro kot zgodbe, ki so ji dale izhodišče.
Prva zamisel za ugledališčenje motivov znamenite arabske zbirke pravljic se je porodila še v času, ko bližnjevzhodna tematika ni bila aktualna na način, kot je danes, se spominja direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor: »Takrat sem o tej snovi razmišljala v povezavi z babilonizacijo sveta. Vsekakor pa si nisem želela predstave, ki bi sledila rahlo pocukranim stereotipom, na kakršne ob Tisoč in eni noči ter arabski kulturi pogosto naletimo na zahodu.« K pisanju libreta je povabila pesnico in kolumnistko Katjo Perat, ki je svojemu besedilu vdahnila malce feministično noto: »Zdelo se mi je, da lahko v svet Tisoč in ene noči vstopim le skozi politično optiko: navsezadnje gre za to, kako lahko mlada ženska preživi v svetu, ki ji je nasproten in sovražen.«
Toda med pripravo uprizoritve se je svet naglo spreminjal, kar ustvarjalcev ni pustilo ravnodušnih, zato so se od libreta postopno odmaknili. »Naše zanimanje se je vse bolj premikalo k tematiki sobivanja kultur,« pravi Ivana Djilas. »K vprašanju, kako je mogoče, da se nam zdi določena kultura očarljiva, obenem pa se bojimo ljudi, ki iz te kulture prihajajo.« Zgodbe iz Tisoč in ene noči so na neki način »potrkale na naša vrata«, meni dramaturginja Petra Pogorevc. »Do njih je bilo treba zavzeti stališče ter iz intimne preiti v širšo družbeno sfero.« Tako so nabor zgodb razširili, veliko besedila tudi napisali na novo, dialoge pa v sodelovanju z Ano Duša nadomestili s pripovedovanjem in se odrekli karakterizaciji likov. »Pri tem smo kot skupni imenovalec ohranili pripovedovalko Šeherezado kot pogumno, izobraženo, dostojanstveno osebo, ki poskuša tiranu, ki zatira svoje ljudstvo, sploh ženske, potrpežljivo dopovedati, da ravna narobe,« doda Pogorevčeva. »Seveda pa smo poskušali biti kar se da spoštljivi do kulture, ki jo obravnavamo; namerno smo se izogibali kičasti romantični podobi iz, na primer, Disneyjevih risank.«
Takšni zasnovi sledi tudi avtorska glasba Boštjana Gombača, ki nenehno dopolnjuje dogajanje na odru in jo trio glasbenikov izvaja v živo. »Ustrezno zvočnost smo iskali s pomočjo tradicionalnih glasbil, kot so gongi ali oud, naš namen je bil, da vsa predstava vibrira, drhti v nekem tonu.« Pri izvajanju glasbe se glasbenikom občasno pridružijo igralci, ki so se ob petju in plesu tako spoprijeli še z eno dodatno nalogo.
