Vtis, ki ga pušča režija Eve Nine Lampič (ob njej dramaturginja Simona Hamer), je, da postavitev kar malo preveč računa in se opira na učinek besedila, a na tej točki, sploh zaradi korektnih igralskih prispevkov, bi bilo vsako o-čita-nje še odveč. Marko Mandić kot prismuknjeno podivjani Tarzan, Maša Derganc kot galantno stereotipna Jane in Uroš Fürst v zafrkantski imitaciji hijene Mika skozi prizmo ljubezenskega trikotnika izrišejo svet, kjer se fikcija in mitologija spajata s stvarno, brutalno podobo sveta. Neobvezni žanr prilike, ki jo predlaga dramatik, zakone džungle prekopira v zakone civilizacije: trenje med človeško in živalsko vrsto simbolizira kot sodobno medrasno/medrazredno problematiko, zakoličeno sintezo moškega kot lovca in ženske kot nabiralke pa vpiše v kontekst spolne enakopravnosti oziroma emancipacije. Trojica figur se znajde v stilizirani podobi džungle, kjer se tuli, praska in prekucava, ter je v skladu z izvirno idejo drame ves čas »vmes«; med elementarnostjo in plastiko, med naravo in tehnologijo, med primordialnim in obdelanim (scenografka Jasna Vastl) in navsezadnje – med izmišljenim, domišljijskim, pradavnim prostorom in realnimi, prepoznavnimi, sodobnimi situacijami.
Njihovo orodje komunikacije med seboj in, navsezadnje, tudi z nami je ovito v komično retoriko, samoironijo in prilagojeno (živalsko/primatsko) gestikulacijo, ki seveda humorni naboj samo še podkrepi. Četudi je to konec koncev zgodba o uničevanju ekosistema, človekovi pogubi in nenadzorovani pogoltnosti po materialnem, dobičku in moči, ostaja vprašljivo, koliko komentarja (in oprijemljivo družbeno kritičnega) na realno, potem ko komično odstranimo, v uprizoritvi dejansko ostane. Zdi se, da postavitev ostaja neizkoriščena predvsem z vidika razširjanja, recimo temu »metagovorice«, ki jo mestoma sicer hipno vzpostavi (na primer Tarzanov monolog, Mikova etuda s trobento, poetični Janin song), a očitno opusti misel na njen nadaljnji razvoj oziroma bolj konkretno umestitev. Zato celota kot taka pušča hladne, neprizadete občutke in ostane pomislek, zakaj morda koncept – če že ne na ravni jasno angažirane kritike – ni šel še dlje, v še večjo skrajnost reprezentacije komičnega oziroma parodije.
