Izštekani črpajo iz domačega bazena glasbene produkcije, res pa je, da smo v prvem obdobju na Radiu Študent gostili tudi tuje izvajalce. Če bi se razvijali v to smer, bi bil delež tujih izvajalcev morda višji. Ob selitvi na javni radio leta 1998 sem se z uredniki dogovoril, da bodo Izštekani predvsem oddaja za promocijo slovenske glasbe. Drugi razlog je jezik. Izštekani so govorno-glasbena oddaja, ki poteka v živo. Pogovore bi moral torej povzemati v slovenščino, s čimer bi na nesprejemljiv način zrušil dinamiko oddaje. In tretji razlog, ki je bistven, dovolj je dobre slovenske muzike.
Vendar je bilo v razpravi o deležih kvote slovenske glasbe slišati tudi nasprotno.Kdor pravi, da dobre slovenske glasbe ni, ne ve, kaj govori. Ali zavestno laže, ker ima v ozadju določene interese.
Po skoraj 23 letih vam torej ni težko najti kakovostnih domačih glasbenikov, ki še niso nastopili v vaši oddaji?Absolutno ne. Ponavljam, slovenske popularno-glasbene produkcije je več kot dovolj. Tudi z odzivom poslušalstva sem več kot zadovoljen. Veliki izštekani koncert, ki smo ga ob koncu leta pripravili že tretjič zapored, je odlično obiskan.
Katero obdobje je bilo na domači glasbeni sceni najbolj produktivno?Sredi devetdesetih let smo Izštekane na soroden način odpeljali v ljubljanski klub Dakota. Tedaj so nastopajoči glasbeniki evforično govorili, da ljudje končno poslušajo slovensko glasbo. Prodaja nosilcev zvoka in poslušanost slovenske glasbe sta v primerjavi s tujimi takrat strmo rasli. Kasneje je diskografija doživela zaton, danes pa smo v obdobju razpršenih kanalov komunikacije, ko veliko kakovostne glasbe živi popolnoma mimo elektronskih in drugih medijev.
Na katerih platformah ali nosilcih zvoka danes slišite glasbenike, ki jih kasneje povabite v oddajo? Tudi v radijskih programih?Ko je pred tremi leti raper Zlatko izdal album Plečnikova roža, je njegov producent Cazzafura dejal, da na plošči ni nobenega radijskega hita in da ga tudi ne potrebujejo. Da bodo za vse skladbe posneli videospote in jih objavili na youtubu ter na tak način dosegli svoje občinstvo. Zlatku in njegovi ekipi je duh časa jasen.
Ali tudi Jure Longyka išče svoje goste s pomočjo youtuba?Tudi. Nekaj je tradicionalne distribucije, na mizi se mi še vedno nabirajo kupi nosilcev zvoka. Veliko novitet me doseže z elektronsko pošto, vendar te morda niti ne odprem, če vem, da bom skladbo slišal po radiu, ali če me na polici čaka plošča, ki jo še vedno z veseljem vzamem v roke. Kanale imam karseda odprte, najhujša omejitev je čas. Poleg širine skrbim tudi za globino, ko se posvetim enemu izvajalcu, temeljito preposlušam vse, kar je dostopno.
Ste zadovoljni z radijsko ponudbo v Sloveniji?Redno poslušam okoli pet radijskih programov, druge občasno. V grobem sem zadovoljen, najdem, kar me zanima.
Zakaj na primer nekega benda, kot so Niet, danes skorajda ne moremo več slišati na radijskih valovih?Niet so bili v osemdesetih letih nova stvar, danes pa so stalnica. Te imamo za samoumevne, vsi jih poznamo, vendar se večina ljudi spomni zgolj starih hitov. To je prekletstvo takšnih stalnic v spremenjenem medijskem prostoru, v katerem je tudi glasbene produkcije bistveno več.
Zakaj ne omenjate radijskih urednikov?Omenil sem jih v smislu, da je medijska krajina danes drugačna. Na Valu 202 nove skladbe Niet še vedno vrtimo. Uredniki na komercialnih radijskih postajah pa jih ne slišijo ali nočejo slišati. Ko sem se pripravljal na ta intervju, sem zasledil citat Lea Oblaka, ki pravi, da bo imel Rock radio resne težave, saj bo moral po novi ureditvi čez dan predvajati 50 slovenskih rockovskih skladb. Po njegovem je namreč na Slovenskem kvečjemu 100 dobrih rockovskih skladb. Naj mi Leo Oblak oprosti, a ta trditev je smešna.
Koliko bendov z zadnjega koncerta Izštekanih 10 pozna povprečni Slovenec?Dva od trinajstih. Glasbeni uredniki na komercialnih radijskih postajah trdijo, da vrtijo tisto, kar njihovi poslušalci želijo. Ampak kaj je tisto, kar njihovi poslušalci želijo? Tisto, kar že poznajo. Torej tisto, kar so jim že servirali. To je spuščanje megle, izmikanje odgovornosti. Okusu se ne zgolj prilagajaš, ampak ga tudi ustvarjaš. Je pa treba vseeno vedeti, da so komercialni mediji sledilci trendov, ki jih ustvarja nekdo drug, in tega jim ne gre očitati. V Sloveniji to sploh velja. Prej sva govorila o produktivnih obdobjih slovenske glasbe. Drugi vrh zasledimo pred petnajstimi leti z vzponom Siddharte, Dan D, Neishe... Velike glasbene projekte je tedaj izvajala javna televizija, ki je bila nosilka tega vala, komercialni mediji pa so sledili in vrteli uspešne slovenske glasbenike, saj so njihovi poslušalci to od njih pričakovali. Ko pa se je v času prve Janševe vlade na TV Slovenija z ukinitvijo nekaterih oddaj zgodil razkroj urbane popularnoglasbene kulture, so tudi komercialni radijski programi prenehali vrteti domače uspešnice, saj so brez podpore usahnile. Zamočil je vodja, sledilci pa le izkoriščajo nastalo stanje. Velik del krivde zanj nosi politika javne televizije.
Koliko pa so za to stanje soodgovorni posamezni glasbeniki, ki živijo na račun starih zaslug, ki sklepajo kompromise z ustvarjalci radijskih programov, ki obvladujejo določene organizacije zgolj zato, da bi se lahko polastili čim večjega dela medijskega prostora?Tu govorijo predvsem frustracije. Take trditve nimajo osnove, saj ta domnevna elita nima takšne moči. Razen če glasbeni uredniki slabo opravljajo svoje delo in podlegajo tem vplivom. Vloga urednikov je namreč, da priznajo to elito in da iščejo dobro glasbo tudi mimo nje. Ali res kdo misli, da Vlado Kreslin kogar koli ogroža? Res je, da polni koncertne dvorane, da ga je slišati na radiu, da še vedno prodaja plošče, da dobiva denar od Sazasa... Vendar nikogar ne ogroža, ampak utira pot. Je vodja, ki mu lahko mladi izvajalci in alternativa sledijo. Brez glavnega toka ni alternative.
Se vam je kateri od glasbenikov v oddaji kdaj potožil čez kvoto slovenske glasbe, ki jo ureja medijski zakon?Ne spomnim se. S tem so obremenjeni predvsem glasbeniki, ki so prepričani, da bi se njihova glasba morala vrteti na komercialnih postajah.
Kdo bo imel največ koristi od kvotnega sistema?Največ bodo pridobili tisti glasbeniki, za katere bodo radijske postaje presodile, da njihova glasba sodi v dnevni program.
Verjamete torej, da bo imela nova ureditev pozitivne učinke?Razprava je bila preglasna in polna napačnih tonov. Z nerodnimi ukrepi pa se kvari osnovni dober namen. Strinjam se s kvotami, ki, mimogrede, ostajajo nespremenjene in veljajo že desetletje. Strinjam se s tem, da je treba stopiti na prste tistim, ki so se jim skoraj v celoti izmikali s predvajanjem slovenske glasbe v nočnem času. Tudi predvajanje nove glasbe je treba spodbuditi. Vsa stroka se strinja, da je dobre slovenske glasbe na terenu zelo veliko, ni je pa v medijih. Regulacija trga je nujna in če tega ne bo naredila država v dobro vseh, bodo trg regulirali močni igralci na njem, seveda v svojo korist. Medijski trg je potreben regulacije toliko bolj, ker ni le trg dobrin in polje ustvarjanja dobička, temveč tudi prostor javne komunikacije in kulture. In če je slaba zastopanost (nove) slovenske glasbe problem, ga je treba urediti. Seveda pa je pot v pekel kot vedno tlakovana z dobrimi nameni. Kvote nove slovenske glasbe bo težko izvajati in nadzorovati. Predvsem pa je zakonodajalec s tem, ko je s premikom predvajanja v dnevni čas ukrepal proti komercialnim radiem, ustrelil v koleno javni radio. Ki ni nikoli ugovarjal kvotam in jih je vedno presegal. Zahteva, da mora javni radio 60 odstotkov visoke 40-odstotne kvote zavrteti v dnevnem času, ko ima tudi veliko govornega programa, je morilska.
Se strinjate z Andrejem Karolijem, ki pravi, da takšna regulativa pomeni občuten poseg v uredniško avtonomijo?Da in ne. Predpisani so le deleži, ne to, katera glasba naj se predvaja, tu imajo uredniki še vedno avtonomijo. Vrnimo se v stare čase, v šestdeseta leta 20. stoletja. Takrat so na radiu načrtno snemali priredbe tujih uspešnic v slovenskem jeziku in jim ob bok postavili spodbujeno domačo produkcijo s Slovensko popevko na čelu. Dobili smo zlata leta slovenske zabavne glasbe. Kako? Z dobro regulirano uredniško politiko.
