Režiser Manfred Schweigkofler je izjavil, da režija ne more bistveno posegati v Verdijevo delo, saj da je v Otellu tako močan glasbeni substrat. Ta misel je v predstavi jasno odmevala: v nobenem trenutku ni iskal močnejše interpretativne idejne podstati – Otello ni potopljen v kakšen temen »namaz« in njegova strast je pač občeloveška, tako ostaja kot idejna rdeča nit le vseprisotnost zla na čelu z Jagom, ki poganja celotno predstavo. Njegov prispevek je tako odmerjen na smiselno mizansceno, na razpostavljanje po prostoru, ki sicer omogoča hitre in raznolike transformacije (scenografija Walter Schütze), a je estetsko tudi preobložen in s projiciranimi mrežami metaforično skoraj preveč enostaven (Otello se zapleta v Jagove spletke), ter na režijsko izgradnjo karakterjev, pri čemer pa Schweigkofler ni segel dlje od naznačenih potez. Zdi se, da bi za zadnjo nalogo potreboval tudi izstopajoče pevske osebnosti, ki bi svoje like izrisale v amalgamu med glasbenim in dramatskim. Svoje, izolirano poglavje pa je predstavljala kostumografija (Mateja Benedetti), ki se je s svojim nefunkcionalnim modnorevijaštvom (posebej nejasna in brez zveze z dramo je bila kostumografija ženskih zboristk s halloween imidžem) še najbolj približala siceršnjemu slovenskemu razumevanju opere kot nesmiselne paše za oči.
Znotraj neambiciozne, a sklenjene režije so dobili več prostora pevci. Gotovo je izstopila Martina Zadro z Desdemono, ki ji je vendarle še lahko vtisnila pečat mladostniške neomadeževanosti in krhkosti. Še posebej močna je bila v zadnjem dejanju s Pesmijo o vrbi in molitvijo, v kateri se je predstava za kratek čas celo smiselno ustavila. Tudi Jože Vidic je nastopil v vlogi, ki je po dramatičnih in voluminoznih zahtevah že nekoliko onkraj njegovih danosti, suvereno in prepričljivo: njegov Jago je bil trden, ves čas pretkan, čeprav ne usodnostno demonski. Posebno poglavje pa predstavlja prispevek Branka Robinšaka, ki je segel povsem onkraj svoje osnovne glasovne dispozicije: Otello je zahtevna vloga, namenjena izrazito dramatičnemu, skoraj poljunaškemu glasu, ki ga Robinšak ne premore. V srednjih legah je bil Robinšak prezenten nad pričakovanji, toda venomer, kadar je njegov part postajal dramatičnejši, glasovno eksponiran po volumnu ali višini oziroma nižini, so se začele težave in »obigravanja«. Robinšakov Otello tako ni premogel razvojne črte od nepremagljivega junaškega »esultate« do končnega zlomljenega »bacio«, temveč je bil ves čas ranljiv.
Zbor je bil kot ponavadi zvočno preveč izdaten, z Jaroslavom Kyzlinkom pa na dirigentskem podiju orkester Opere ni bistveno pridobil: bil je zvočno urejen, a v pogledu dinamike in agogike večinoma povsem enakomeren, brez pripravljenih izbruhov moči ali popolne predanosti nežnosti, zaradi česar je dodatno slabil dramatično napetost celotne predstave. Novi Otello se zato gleda in posluša spodobno, a v njem je najti le redka mesta, v katera se zares lahko zgane velika opernodramatična strast, ki je je sicer Verdijeva partitura skoraj prepolna. Ali še drugače: ob predstavi ni treba zardevati, se pa z njo tudi ne da hvalisati.