Premočrtna zasnova predstave v režiji Marka Čeha in dramaturgiji Petre Pogorevc, ki se ne meni kaj dosti za avtorjevo (ne)prikrito refleksijo »razrednega vprašanja« in razmerij družbene moči, splošči tudi samo »erotično« razsežnost: ne glede na raznovrstno zaledje nastopajočih oseb, od prostitutke, vojaka in sobarice pa do poslovneža, igralke in grofa se namreč njihovo obnašanje pravzaprav kaže kot presenetljivo monokromno. Schnitzler sicer ne taji prezira do čednostnega sprenevedanja in drugih (malomeščanskih) paritvenih konvencij, nič bolje od banalnosti promiskuitete je tu ne odnese romantični sentiment; v takšnem rahlo ciničnem pogledu bi nemara lahko bilo celo nekaj sodobnega, če ne bi bil serviran sila enoplastno. Tako pa se shematična poanta o moških kot tepcih ter ženskah kot preračunljivkah (ali obrnjeno, če vam je ljubše), ki jih vse po vrsti zasužnjuje njihova pohota, razbere že zelo kmalu in se skozi potek uprizoritve zgolj obnavlja; še bolj zoprno pri tem je, da je »sporočilo« v izogib vsakršni pomoti podčrtano z rahlo karikirano igro in občasno groteskno metaforiko (intervencija z živalskimi kostumi v prizoru s pesnikom in igralko): moški torej nerodno jecljajo, medtem ko se polnih hlač primikajo k ženskam, te pa praviloma cvilijo v narejenem ogorčenju ali pa se v najboljši hišni maniri valjajo po tleh z razkrečenimi bedri. V tem označevalnem »sistemu« (ki mu dovolj smiselno sledi kostumografija Branke Pavlič) se igralsko še najbolje znajdejo Tanja Dimitrievska, Ajda Smrekar in Viktorija Bencik Emeršič, ki svojim damam vdahnejo vsaj kanec plastičnosti.
Marko Čeh je v zgodnejših avtorskih projektih že izkazal svojo nadarjenost (tako denimo predstava Astrov vstopi v tovarno izpred nekaj sezon morda ni bila ravno v vseh pogledih izbrušena, vendar je premogla nekakšen prvinski gledališki naboj in režijsko domišljijo, zaradi katerih ti je preprosto morala biti všeč), zdi pa se, da je njegov iztržek v »velikih« gledališčih vsaj doslej dokaj mlačen. Vrtiljak tu ni nobena izjema.
