Zdi se, da se režiserka Mateja Koležnik pri režiji ne odloči povsem, ali bo sledila komediji iz podnaslova in like prikazala v njihovi karikaturi in absurdu ali pa izpeljala natančno tragiško osebno psihologijo, ki bi govorila v prid tezi o banalnosti zla in pripomogla k poistovetenju z zlikovci. Igralci odličnega izhodišča v živčnih vdihih med govorjenjem, karikiranih telesnih držah in kompulzivnih tikih (koreografinja Magdalena Reiter) ne pripeljejo do meje absurda, saj jih ustavlja vse preveč afektirana interpretacija teksta. Tako trije liki niti ne izstopijo v smislu arhetipske karikature niti se nam zares ne približajo kot naši podobniki, ob pomoči katerih bi lahko naslovili lastna »zapiranja«.
Bernhardovo besedilo je v času zapiranja (državnih oziroma evropskih) meja aktualno. Uprizoritev je odlična priložnost tudi za povezovanje gledališča s spremljevalnimi pogovornimi dogodki, kakršna je bila petkova okrogla miza Rojevanje fašizma iz krize kapitalizma v organizaciji Inštituta za delavske študije. Posebno še zunaj prestolnice, kjer takih vsebin manjka. Glede uprizoritve pa si moramo ob razmahu neonacizma v zadnjih mesecih, ki ni nič sankcioniranega, nič več skritega in zaprtega, ampak postaja dominantna viža, ki si jo prisvaja tudi oblast, priznati, da je celo nekoliko anahronistična. Kranjsko repertoarno izbiro lahko v vsakem primeru pozdravimo, sama uprizoritev pa je vseeno prekratka. Težko je iti mimo dejstva, da nadalje zapira samo »zapiranje« nekam drugam, v neko drugost, ki ostaja nekaj nemškega, nekaj zgodovinskega, nekaj izrojenega, nekaj deviantnega, nekaj pretiranega… A nič našega, nič vsakdanjega, nič banalnega.
