Evropa, podnaslovljena z »drama s sporočilom, hudo blasfemična farsa, poetična burleska, težka evropska môra in še marsikaj«, odslikava zablodo aktualne evropske logike v vsem njenem sijaju. Za ponazoritev si vzame lik mladega intelektualca Maksa, ki podleže krutosti »naravne selekcije« in z diplomo, bistrim umom, a brez prebite pare zapusti mesto in se ponižan vrne v svoje izvorno okolje – v podeželsko zakotje, k zblazneli materi in zadrtim »krajanom z bližnjo okolico«, ki skupaj, med drugim, tvorijo briljanten sinonim za domet evropske miselnosti, kjer pojem asimilacije ne obstaja in vednost ter izobrazba nimata kaj početi. Gre za spodletelo križanje naprednega posameznika in zadrte skupnosti (vasi, parlamenta, Evrope), ki pa ga tako dramatik kot celostna ustvarjalna zasedba razumeta in prikažeta kot premišljen komplementarni dvojec ironije in smrtne resnosti.
Uprizoritev se napaja pri očitni ideji kolektivnosti, po kateri seže tako z vidika igralske izvedbe (imenitno usklajen izvajalski kod, sinergija in dogodkovna pretočnost) kot logistike (samoupravljanje odra s scenskimi objekti in menjavami lokacij), pri čemer je sistemu na kožo pisana tranzitno zasnovana scenografija Bineta Skrta – s praktičnostjo in »potujitvenostjo« podmazani kovinski skeleti. V skupinski dinamiki Janeza Škofa, Gregorja Bakovića, Vojka Zidarja, Gorazda Logarja, Maše Derganc, Alojza Sveteta, Valterja Dragana, Saše Pavček, Zvezdane Mlakar, Ive Babič in Marka Okorna je na neki neformalni, a zato nič manj pomembni ravni zaznati čvrsto ansambelsko zaupanje v smisel koncepta in namen njegovega uprizarjanja, česar – glede na njegovo redkost – nikakor ne smemo prezreti. Njihova vaška povampirjenost, izprijena folklorna krvoločnost in kanibalistična prostaškost, v katere se v presledkih kot lažno upanje prikrade metafizična podoba (evropskega) angela, je za Maksa (Aljaž Jovanović) levje žrelo, ki je morda privid, morda (bližnja) realnost. Jovanović svoj lik gradi na verizmu, konec koncev tudi pride iz dvorane (našega sveta) in tja odide; na preizkusu evropske nočne môre pa se pred nami razpre v vsej svoji ranljivosti, prestrašenosti, naivnosti, impulzivnosti, pri tem z občutkom zgradi svojo identiteto, obvladuje in procesira nenehne dražljaje okolice ter tlakuje pot za učinkovito identifikacijo, ki se v tokratnem primeru zdi nepogrešljiva.
Uprizoritev s taktičnim doziranjem kritike družbe, odmerjenim vnosom cinizma in karikiranja razpre vso moralno izprijenost evropskega sistema, njegovo nevarno samopašnost in nizkotno aroganco do perspektivne mladine. In prav zato, ker gre za hkratno zmes farse, burleske, drame in tragedije, njena tvarina učinkuje osupljivo resnično.