Kaj torej gledamo (in posledično »ocenjujemo«)? Uvoženo (madridsko) reciklirano režijsko zasnovo, njeno prekopirano vizualno scensko podobo z nekaj drobnimi posegi sprememb in slovenske igralce, sveže vstavljene v že bolj ali manj zaključeno matrico. Gre za sintetičen princip ustvarjanja, ki izvajalce gotovo prikrajša za pomembno linearnost oziroma organskost pri kreiranju njihovih vlog in jih lahko zlahka zvrne na raven figur. Toda ker imamo opraviti z odličnimi člani ansambla, so brez dvoma oni temeljna (če ne kar edina) podstat, ki uprizoritvi pridrži delež priporočene kompaktnosti in interpretativne zanimivosti. Postavitev (po besedilni priredbi dramaturginje Livije Pandur) se giblje med pridihom rudimentarnega scenskega okovja (Sven Jonke) in sodobnimi tehnološkimi posegi, sled boga (v kolikor je) se pojavlja prek videoprojekcij (Dorijan Kolundžija), v tem se izrisujejo njegova nadmoč in parapsihološke dimenzije, ki se mestoma spnejo s tistimi Faustovimi. Faust v izvedbi Igorja Samoborja je osnovan na čitljivi ideji slehernika, je človeško naiven, pohlepen, nepreudarno strasten, ujet v gigantsko vprego verzov, izhaja in se vrača v moč besede, recitala, humanističnih pesnitev.
Pravzaprav se niti ne zavedamo, kako zelo zemeljski je, preden ne stopi v stik z bizarno prismojenim Mefistom, ki ga Branko Šturbej lucidno razume in izvaja v vsej avtoironični konotaciji, njegov cinizem in genialna prismuknjenost sta subtilna, v dogajanje vneseta inovativno svežino in nujno potrebno distanco (do sebe in uprizoritve). H kvazisarkastični »distanci« se predstava ves čas vrača, naj bo to v obliki apartéjev – neposrednih nagovorov občinstva, kjer z visokoletečimi filozofskimi mislimi samo sebe sproti pojasnjuje – ali pa skozi (preživete) »postdramske« modele sprotnega ponavljanja sekvenc. Karikiranost je sicer vpisana v celotni rod Mefista, otroka Valentin (Branko Jordan) in Margareta (Polona Juh) sta najprej precej stereotipno otroška, medtem ko Juhova v nadaljevanju v skladu z razvojem svojega lika razgrne spekter nedolžne, seksualne in detomorne ekspresije, ki zlasti sili navzven, v fizični eksces, saj za prikaz notranjega, psihičnega stanja preprosto ni časa. Kar se spet izkaže kot paradoks: uprizoritev, dolga skoraj tri ure, se utaplja v obilnosti verzov, v nenehni scenski mašineriji, spoliranih slikah in mendranju po vodi, a vsa ta natrpanost ne pusti prediha za refleksijo. Faustova tema je že prava in aktualna, ampak za njeno razumevanje ali celo vživljanje je potreben jasen, komunikativen kontekst in ne le naslajanje nad literarno-filozofskim motivom, ki ga vsi poznamo, a le malokdo resnično razume.
