Kot razlog, da se mi je zdel tokratni obrok – če si malo izposodim osnovno situacijo v drami – za kanček preveč razkuhan in nekoliko medlega okusa, se mi vsiljuje nenavaden občutek, da je bilo režije v tem primeru hkrati »premalo« in »preveč«. Premalo v smislu, da se ni trudila razvijati vseh potencialov besedila, temveč je njegovo večplastnost (za njeno analizo tu seveda ni prostora) vsaj do neke mere, tudi s pomočjo obilnih krajšav (dramaturginja predstave je Eva Mahkovic), žrtvovala za preglednejšo in gladko tekočo podobo uprizoritve; to zadnje sicer samo po sebi ni slabo, vendar se problemsko polje predstave, zdaj oblikovano precej bolj premočrtno, na trenutke že nevarno približa skiciranosti. Preveč pa v smislu, da se zdi, kot da to, kar je bilo »izgubljeno z besedilom«, skuša nadomestiti z različnimi intervencijami, ki pa nemalokrat delujejo nepotrebne (denimo podčrtavanje komičnega elementa v nekaterih replikah) ali celo odvečne, kot nekakšno mašilo, ki naj poživi dogajanje (kot na primer nemotiviran promet na odru ali glasbena oprema, ki niha med dekorativnim in ilustrativnim). Pri tem zato nehote nastaja vtis, kot da režiser ne zaupa docela predlogi. To je toliko bolj nenavadno, ker je de Brea že večkrat pokazal, kako občutljivo je mogoče prisluhniti besedilu in mu dopustiti, da spregovori iz sebe – nazadnje mu je to uspelo s prefinjeno minimalistično postavitvijo Levstikovega Tugomerja v ljubljanski Drami.
Po drugi strani pa predstava, »debreovsko« umeščena v skelet odra z razgaljenimi stenami, seveda nikakor ni brez učinkovitih momentov (prizor izmikanja stolov ob prihodu druge sofije, za uporabno rešitev se izkažejo videoprojekcije eksekucij), določene vizualne elegance (oblikovanje svetlobe podpisujeta režiser in Boštjan Kos, stilizirane enobarvne kostume je zasnovala Belinda Radulović), kot celota pa je tudi razločno poantirana, kompaktna in všečno dinamična, k čemur v veliki meri prispeva usklajena igralska zasedba v množici enakovredno odmerjenih vlog (vendarle velja omeniti vsaj dodelana prispevka Ajde Smrekar in Eve Jesenovec). V tem pogledu vsekakor ponuja dober povod za obisk gledališča – in če prvo uprizoritev v sezoni razumemo kot nekakšno »gesto«, ki intonira podobo repertoarja, se nam v MGL letos obeta vsaj nekaj intrigantnih srečanj. Upati je le, da ne bodo preveč pogosto zbledela v dezorientiranih kompromisih.
