Kar je beguncem ostalo, je golo preživetje in upanje, da se bo nekoč, nekje, v kateri od držav, ki so pri močeh, življenje lahko spet ustalilo. Da bo mogoče načrtovati prihodnost, v miru vzgajati otroke, prihodnje rodove.
Ljudje, ki prihajajo pred naš prag, v Evropi iščejo državo, ki bi jih zaščitila. Slovenija mora kot del Evrope – kot sorodnica njene kolonialne dediščine in kot akterka njenih novih osvajalnih vojn – in kot ena od postaj na begunski poti storiti vse, da beguncem pomaga.
Za začetek naj ukine zapiranje beguncev v center za tujce in pobalinsko pobiranje denarja za hrano in vodo v zaporu. Jemati denar od revežev, ki so hoteli čez Slovenijo zgolj zbežati pred vojno, je onkraj razuma.
Ukiniti je treba sumničenja, da nameni beguncev niso iskreni. Če prosijo za zaščito, jih je treba zaščititi. Če prosijo za dovoljenje za nadaljevanje poti, jim je to treba omogočiti. Treba si je prizadevati za ohranitev njihovega dostojanstva in odmisliti kazniva dejanja, ki jim jih pripisuje brezosebna zakonodaja. Begunci prehajajo državne meje – ne zato, da bi jih skrunili, temveč zato, da bi se za njimi spet počutili varne. O tem, kje bodo begunci končno našli varnost, pa ne more odločati Slovenija. Varnost je pravica posameznika.
Slovenija je dolžna ravnati tako, da beguncev ne bo pahnila v nevarnost. V Evropi je nekaj držav, ki z begunci ravnajo slabše, kot bi ravnali z živalmi. Tja beguncev ne smemo pošiljati.
Naša država v Evropski uniji velja za pridno učenko – njene lekcije se trudi izpolnjevati do vejice natančno. A če je Človek najvišji cilj Unije, pa je Unija na to pozabila, se lahko vsaj Slovenija spomni temeljne lekcije. Kvote, številski algoritmi za prerazporeditev beguncev med državami, naj ne bodo pravilo, ampak vodilo. Da bi pomagali tisoč beguncem, je najprej treba pomagati prvemu.
Če se slovensko notranje ministrstvo res še ni dogovorilo s hrvaškim o ustanovitvi varnih koridorjev za begunce, naj to nemudoma stori. Nikoli nihče ne bo vprašal, ali je Slovenija ob največji humanitarni krizi po drugi svetovni vojni spoštovala schengenska in dublinska pravila in varovala fatamorganske meje EU, ki se spreminjajo v lastno karikaturo. Vprašali bodo, ali je Slovenija zaščitila ljudi. Ali ne bi bilo modro, ko bi ta majhna, slej ko prej tranzitna država, prva izstopila iz norosti gradnje novih železnih zaves in rekla ne?!
Lahko se upre, da bi zaščitila begunce, pa tudi da bi zaščitila interese Evropske unije – če naj bo ta še naprej takšna, v kakršno smo vstopili.
In ne nazadnje, bo končno kdo iz našega parlamenta, iz vseh teh političnih strank, polnih moralnih vzvišenosti, prekinil zlovešči molk? Se bo oglasil predsednik republike? Smo z begunci ali smo proti njim? Ko pridejo, moramo vedeti vsaj to.
