Bogata referencialnost pa ne spremlja le ogrodja sodelovanja, pač pa tudi njegovo vsebino. Fobija se implicitno naslanja na Camusovo besedilo Ne žrtve ne rablji iz leta 1946, v uprizoritvi pa lahko zasledimo tudi ostanke Debordove analize spektakelske družbe, Badioujeve teorije dogodka in Baudrillardovega simulakra, nekje spodaj pa brbotajo še vednost Paula Virilia in koncepti gledališča krutosti Antonina Artauda. Filozofska oprema, ki jo v performativnem tremorju posredno ali neposredno izreka (recimo ji) moderatorka dogodka, je v koprodukciji zajeta dobesedno. Pred nami poteka hrupni spektakel, ki za dosego učinka izkorišča večji del razpoložljivih odrskih sredstev; pred nami se razvija virtuozni ples, ki naj bi podajal notranjo resnico sodobnega subjekta (vseskozi se boji, se trese, zbližuje in oddaljuje se nevrotično, tako da se v stiku zadovolji hitro); odrska zgodba se odpre s prizorom implicitnega grozljivega dogodka, nastopajoči si iz dlani v dlan podajajo jajce, to grožnjo redu stvari, ki se na koncu predstave raztrešči in, veste kaj, zatem se ne zgodi nič (sila spremembe je anticipacija dogodka, ni pa to dogodek sam); v gledališko pripoved pa je podtaknjena tudi komedija, češ bojazni, strahovi, terorizem, vse to, kar se ljudje mimogrede gremo, je komično in tudi malo neumno. V predstavi ni prizora, ki ga ne bi bilo mogoče prebrati – vemo, kaj reprezentira ples, prav tako slišimo, kaj nam pripoveduje moderatorka, čutimo atmosfero nevarnosti in nelagodja, ki jo proizvaja tolkalska zasedba. Vse se zdi na pravem mestu in navito do polnega pomena, nekoliko razvlečena pripoved je na vrhuncu celo poantirana – moderatorka prosi za vžigalnik, se polije z bencinom in se, kot je za spektakel predvideno, ne zažge…
Fobija črpa iz tradicije plesnega gledališča, kot so ga predelali ansambli Les Ballet C de la B, Peeping Tom ali celo visokooktanski plesalci Vima Vandekeybusa. Kakor ti tudi razširjeni EKG v novi produkciji ne prebijejo četrte stene, s čimer ne ciljam na stik z občinstvom. Ne prebijejo varne ograjice reprezentacije, proizvedejo zgolj nekaj zloščenega, kar se tam na odru dogaja onim drugim in kar se dogaja na visokoestetiziran način. Namesto kritike tako dobimo okrasje, ki bi v neki drugi, manj zgolj uprizoritveni predstavi lahko postalo novi predmet kritike. O strahu pred tem, da človeštvo ne zmore spremeniti sveta, nazadnje nisem izvedela dosti. Izvedela sem le nekaj o tem, da kulturni proizvodi, razgibani na varnem, predvidenem terenu igre, ne morejo postati umetnost.
