Več kot desetletje je minilo od tistega mrzlega, mrakobnega dne. S sivega neba nad Beogradom je skozi meglice vztrajno pršilo. Taksistovo razpoloženje je bilo vremenu primerno – ko je slišal, kam sva namenjena, je le nedoločno zagodrnjal. Vozila sva se dokaj dolgo – po opustelih cestah, mimo okrušenih tovarniških poslopij, zabojnikov, ograd z uskladiščenim gradbenim materialom. Nenadoma je zapeljal na prazno makadamsko planoto in šepnil: »To je to.«
V temi je bilo slutiti obrise velikanske stavbe. Širok zastekljeni vhod, ki se je kopal v topli svetlobi, je bil v čudaškem nasprotju z opustošeno industrijsko okolico. Še večje presenečenje me je čakalo, ko sem vstopil: po ogromni, bogato razsvetljeni in razkošno opremljeni hali so se razprostirale dolge vrste miz; nikjer nikogar. Toda v zraku je bilo čutiti nekaj živega, zaznati se je dalo šum prasketajočih, tleskavih zvokov. Pogledal sem bolje: na mizah so bile kletke, v vsaki od njih – eksotična ptica. Prizor tega jalovega prestiža se mi je zazdel skoraj nadrealen; odpravil sem se po dvorani, prepričan, da bom nekje vendarle naletel tudi na človeško bitje. In res, za vogalom se je razprl pogled na točilni pult v daljavi in nove mize. Tudi te so bile večinoma prazne, le za eno je sedela drobna, sključena postava in zamišljeno strmela v prazno. Bil je on: Ljubiša Ristić, sloviti režiser, odmaknjen od sveta v »svojem« gledališču KPGT.
Od režiserja do politika
Radovednost, ki me je takrat gnala v neprijazen beograjski večer, je bila prejkone razumljiva. Ljubiša Ristić, kultno ime nekdanjega jugoslovanskega gledališkega prostora in eden vidnejših evropskih režiserjev druge polovice 20. stoletja, je bil v letih po koncu vladavine Slobodana Miloševića izrinjen na rob gledališkega, a tudi družbenega življenja. Videti je bilo, da nihče več noče vedeti ničesar o umetniku, ki je v 70. in 80. letih zrežiral vrsto odmevnih predstav, kot so bile Osvoboditev Skopja, Karamazovi (obe po predlogi Dušana Jovanovića) ali Missa in a minor (po noveli Danila Kiša), ki je skupaj z Jovanovićem, Nado Kokotović in Radetom Šerbedžijo ustanovil neinstitucionalno »umetniško enoto« KPGT in pustil močan pečat na celotni kulturni sceni, sredi 90. let pa se – kot deklarirani Jugoslovan – podal v politiko in se v splošni zavesti kot satelit Miloševićeve vlade docela diskreditiral.
Skladno s svojimi prepričanji, ki jim ostaja zvest še danes (»Sem zadnji levičar na Balkanu,« pravi), je namreč privolil, da postane predsednik JUL (Jugoslovanska levica), ki je vsaj po programu sledila jugoslovanski in komunistični ideji. Ta usmeritev je bila nedvomno blizu sinu generala JLA, ki je že s projektom KPGT (Kazalište, pozorište, gledališče, teatar) razvijal idejo skupnega jugoslovanskega kulturnega prostora kot multikulturne paradigme, ki ji je bil tuj vsakršen nacionalizem, a tudi težnja k unitarizmu, enotni »jugoslovanski« kulturi. Ristića, sicer tudi enega protagonistov beograjskega študentskega gibanja, je komunistična partija (iz nje je izstopil leta 1970) že v 70. letih označila za »moralno in politično neprimernega«; dogmatizem struktur sistema je izzival tudi s predstavami, v katerih je tematiziral osvobodilni boj, informbiro, Goli otok in sorodne epizode iz jugoslovanske zgodovine. Nemara je ironično, da se je (četudi tega nikakor ne obžaluje) kot takšen znašel na čelu stranke, ki jo je de facto vodila njena ustanoviteljica Mirjana Marković, Miloševićeva soproga; vsekakor pa je Ristića po zlomu Miloševićevega režima doletela svojevrstna izolacija, morebiti tudi zato, ker se ni čez noč prelevil v takšnega ali drugačnega »demokrata« (ali pač »domoljuba«), temveč je ostajal zvest načelom, za katere v »novi« Srbiji ni bilo več prostora. Tudi zunaj Srbije se je z njegovimi političnimi pogledi najbrž strinjal le malokdo.
Izbrisan iz javne zavesti
V času uvodoma opisane prigode je nad njim vsekakor lebdela nekakšna anatema. Že prostodušna omemba njegovega imena je v beograjskih kulturniških krogih izzvala zadrego in molk; vprašanje, kaj neki v teh časih počne Ristić, je bilo z nelagodjem preslišano ali pa je sprožilo akuten kašelj. Še najbolj določen odgovor je bil: »Eh, kaj le... ždi tam v tistem svojem teatru.«
In tako si nisem mogel kaj, da si ne bi šel ogledat »tistega njegovega teatra«, nekdanje tovarne sladkorja, katere zapuščeni zidovi na naslovu Radnička 3 (kako primerno!) so se v 90. letih prerodili v bleščavo gledališko palačo – kot zatrjuje Ristić, predvsem s pomočjo prostovoljnega dela in prispevkov (»Od države nikoli nismo dobili niti ficka!«). Tu je Ristić v osami skupaj s peščico somišljenikov nadaljeval delo na podlagi izvornih izhodišč KPGT, čeprav so se ustanovni člani že davno razšli po svojih poteh – in tako se je celo v najburnejših letih na odru te hiše ob Shakespearu in Müllerju igralo tudi Krležo in Cankarja. Prav tako KPGT še zdaj uporablja prvotni logo, ki ga je za nekdanjo skupino konec 70. let oblikoval Matjaž Vipotnik – Leonardovega človeka v krogu in kvadratu, razpetega na rdečo peterokrako zvezdo.
Trenutno je na repertoarju KPGT pet predstav, med njimi tudi Ristićeva diplomska uprizoritev Bolha v ušesu, ki je bila kar 44 let na programu Jugoslovanskega dramskega gledališča (JDP), ko pa so jo po 1800 ponovitvah umaknili s sporeda, jo je režiser letos obnovil z novo, mlado zasedbo. Še danes pa ostaja Ristić nekakšen izobčenec, »edini, ki ga je na območju nekdanje Jugoslavije doletela nekakšna lustracija«, kot je nedavno ob izbruhu »afere« ob napovedani gledališki koprodukciji Kompleks Ristić izjavil njen režiser Oliver Frljić. Mediji o predstavah v KPGT praktično ne pišejo; k delu v drugih gledališčih ga ne vabijo; v zadnjih petnajstih letih je v Srbiji z njim sicer izšlo kar nekaj intervjujev, ki pa so se večinoma dotikali starih časov ali političnih tem. In morda je nejevoljna Ristićeva reakcija na nastajajočo koprodukcijsko predstavo (»Oni delajo predstavo na moj račun, jaz naj pa crknem?«) povezana prav z občutkom, da je bil »izbrisan« iz javne in kulturne zavesti.
