Z Davom, spoznala sta se v Koloradu, rada raziskujeta naravne lepote naše države in večkrat sta se peljala tudi po Soški dolini in skozi Kanal ob Soči: »Vendar sva se vedno peljala mimo. Tisti mali trg v središču kraja in most sva videla, vedno občudovala, vendar se nisva nikoli ustavila. Ne vem, zakaj. Nihče naju ni povabil, nama kaj ponudil, naju prepričal, da bi se odločila za postanek…«
Prenočišče je bilo kar težko najti, saj je v Kanalu oziroma okolici zgolj nekaj posameznikov, ki oddajajo sobe ali apartmaje. »Na spletu sva videla, da je povsod napisan pogoj, da moraš ostati vsaj tri dni, midva pa sva želela zgolj prenočiti, zato sva morala iskati drugje. Pokazali so se kraji Nova Gorica, Kobarid, Bovec… Nazadnje sva rezervirala sobo v Bovcu. Čeprav sva se potem vozila dobro uro do našega hotela, sva bila zadovoljna. No, seveda bi bila bolj vesela, če bi lahko rezervirala kaj primernega v Kanalu ali kje blizu tega kraja, vendar je bilo tudi tako v redu,« je povedala Ann.
Pred odhodom iz Ljubljane sta se temeljito pripravila na obisk v tem kraju v dolini Soče. Dave je v smehu priznal: »Ata google in wikipedia sta bila izjemno dobra pomočnika, saj sva dobila tam zelo veliko podatkov o zgodovini kraja, njegovi okolici, tem, kaj velja obiskati in si ogledati…« Potem sta se odpravila na pot, ki je bila prijetna. Peljala sta se z osebnim avtomobilom do Nove Gorice, od tam pa po dolini reke Soče.
V Kanal sta prispela okoli poldneva in prva misija nemogoče je bila iskanje parkirnega prostora. V središču kraja je le nekaj parkirnih prostorov in vsi so bili zasedeni: »Po registrskih oznakah sem opazil, da so bili vsi avtomobili last domačinov. Če bi se v Ameriki neki kraj odločil, da bi rad privabil turiste, ali si prizadeval, da bi se ti na poti vsaj za uro ali dve ustavili, potem bi teh nekaj parkirnih prostorov pustil na voljo njim in to s primernimi oznakami tudi sporočili turistom, ki se sicer le peljejo mimo.«
Kljub temu sta kmalu našla prost parkirni prostor in odšla do turističnoinformacijskega centra, ki je lepo označen in ga pravzaprav ne moreš spregledati. Toda vrata so bila zaprta, na vratih pa listek, da je med 12. in 13. uro zaprto. Kljub temu nista bila nejevoljna, saj so bili na policah pred TIC številni prospekti in zemljevidi. Nekaj sta jih vzela s seboj in se odpravila čez cesto do Oštarije Matija. »Ljudje so zelo prijazni in v gostilni je takoj stekel pogovor z natakarjem, za katerega sva pozneje izvedela, da je lastnik gostilne. Prej je bila tu picerija, pred letom dni pa jo je prevzel prijazen mladi lastnik, ki nama je razložil vse v zvezi s hrano, ki jo pripravljajo v njegovi gostilni: od testenin, ki jih sami delajo, pa o tem, kaj ponujajo, kaj lahko pripravijo in katere sestavine bodo za to porabili. Pripoved je nato gostilničar posvetil še pijačam in ponosno govoril o Goriških brdih, od koder dobivajo vino. Tam sva pojedla zgodnje kosilo, ki je bilo izjemno okusno. Gostilna namreč ponuja vsak dan že pripravljena kosila in malice. Odločila sva se za kosilo in ni nama bilo žal.«
Nato sta se Američana vrnila v TIC, kjer je bilo mlado dekle, ki jima je zelo prijazno odgovorilo na vsa številna vprašanja. Dobila sta tudi kar precej gradiva, prospektov, med njimi tudi po Davovem mnenju eno najboljših brošur z devetimi znamenitostmi Kanala ob Soči. Sestavni del brošure je bil tudi zemljevid, na katerem je dekle iz TIC obkrožilo štiri oziroma pet točk, ki jih velja obiskati.
Dave je pokazal še en prospekt, ki ga je dobil v Kanalu: »Krasen zemljevid, vendar si obiskovalci vedno težko zapomnijo imena posameznih krajev. To ne velja le za Slovenijo, ampak za sleherno državo, kjer turisti in domačini ne govorijo istega jezika. Zato je nujno, da obiskovalcem gostitelji pomagajo – pri zemljevidih tako, da vrišejo mrežo in potem pri opisu zanimivih krajev, točk, ki si jih velja ogledati, napišejo koordinate te mreže, saj je iskanje potem mnogo lažje. Recimo: veliko hitreje bi našel kraj z imenom Bodrež, ki ga še izgovoriti ne znam, če bi bile pred tem imenom koordinate, na primer A3, in bi naselje iskal zgolj v kvadratku A3.«
Kar nista mogla prehvaliti prijaznosti gospodične v TIC: »Pomislite, ko sva odšla nato na ogled cerkve in iskala, kje bi vstopila, je takoj pritekla za nama in povedala, da je na žalost cerkev zaprta. Cerkev Marijinega vnebovzetja je zelo lepa s slikami pa vitraži… V središču kraja je tudi zelo lep Neptunov vodnjak, opazila sva ga že, ko sva se pred leti peljala skozi Kanal.« Neptunov vodnjak je bil zgrajen leta 1815 s pomočjo grofa Coroninija in je po vsej verjetnosti delo kiparja Chierigina iz Padove. V preteklosti je služil za zbiranje vode, ženske pa so jo sem hodile iskat z lesenimi posodami. Kanalci so vodnjak po domače imenovali Matija. Sprva je vodnjak stal na nasprotni strani ceste, šele v letu 1937 so ga preselili na mesto, kjer stoji še danes.
V središču je tudi Avtoštoparski muzej, ki je bil tako kot Galerija Rika Debenjaka zaprt, vendar: »Moram povedati, da je dekle v TIC reklo, da če si ga želiva ogledati, lahko to uredi, vendar se nisva odločila za to.« Galerija slikarja Rika Debenjaka je odprta le ob torkih med deseto in dvanajsto uro, ob petkih pa popoldne med sedemnajsto in devetnajsto uro, lahko pa vrata muzeja odprejo ob predhodni najavi.
Po sprehodu po mestu se je izvidniški par iz Amerike odpravil proti kraju Lig, ki je znan predvsem po kostanjih in kostanjevem prazniku v jesenskem času. Lig se razprostira po zahodnem pobočju osrednjega dela Kanalskega Kolovrata – v dolini reke Idrije meji na Italijo, na drugi strani meje pa se nad dolino dviga Beneška Slovenija, ki prehaja na jugu v Furlansko nižino. Nad vasjo Lig je vzpetina, kjer na nadmorski višini 676 metrov kraljuje romarsko svetišče Marijino Celje.
»To je izjemen kraj, vendar je bila v sicer lepem vremenu vidljivost nekoliko slabša. Ne vem, zakaj – gre za posledico onesnaževanja v Furlaniji ali zgolj za mogoče nekoliko megličasto vreme na zahodu. Vsekakor se je kljub temu izpred cerkve odpiral čudovit razgled na Julijske Alpe na severu. Verjamem, da bi lahko v popolnoma jasnem vremenu videla tudi Triglav oziroma da se včasih v očeh, če pogledamo po dolini Soče proti Novi Gorici, v ozadju lesketa tudi morje.«
Po vrnitvi v dolino sta se izvidnika ustavila v slaščičarni na drugi strani mosta. Najprej jima je nasmeh na usta narisalo dejstvo, da sta takoj našla parkirni prostor, nato pa kar nista mogla najti dovolj pohvalnih besed za sladoled, ki sta ga tam naročila: »Pa napol zastonj je bil. Neverjetno!« Nato sta se odpeljala do kampa, ki je nekaj sto metrov iz Kanala proti Bovcu. Bolj po naključju sta se znašla tam, saj kamp seveda še ni odprt, je pa zato ponujala hrano in pijačo tamkajšnja okrepčevalnica.
Izvidnika sta bila navdušena nad prijaznostjo in tekočo angleščino natakarja pa tudi nad zelo lepo tablo, na kateri je bil zemljevid z vsemi znamenitostmi v Kanalu in njegovi okolici, ki si jih velja ogledati. »Tako pregledno je bilo vse skupaj, da nama je bilo prav žal, da ta informacijska tabla ne stoji v središču Kanala ob Soči, tam, kjer je tudi TIC.«
Naslednji dan sta se iz Kanala odpravila še na drugo stran, proti Avčam. To je območje, ki je znano tudi po tem, da je nanj pred več kot sto leti padel edini meteorit, ki je bil najden na ozemlju Slovenije. Avški železovi meteorit tehta 1230 gramov in ima nepravilno ledvičasto obliko, razstavljen pa je v Naravoslovnem muzeju na Dunaju. Doživetje, še zlasti za Dava, je bil ogled akumulacijskega jezera črpalne hidroelektrarne. Vodo v času nizkih cen električne energije črpajo v akumulacijski bazen, v času visokih cen električne energije pa akumulirano vodo porabljajo za proizvodnjo električne energije.
Ann in Dave sta izlet ocenila kot presenečenje v pozitivnem smislu: »Gre za kraj, območje, ki ima izjemno veliko možnosti, ki lahko kar nekaj pokaže. Predvsem so to zelo čisti kraji, ljudje so prijazni, pripravljeni pomagati, hiše so lepo urejene in vzdrževane, vse po vrsti okrašene s cvetjem in rožami. Vendar se morajo v Kanalu odločiti,« je nato besedo povzela Ann, »ali želijo številne turiste, ki se zgolj peljejo skozi naselje, ustaviti na kavi za četrt ure, jih ustaviti za uro ali dve ali pa jih želijo zadržati dlje časa.
Od koder koli že prihajajo gostje, je kraj zelo primeren za postanek na poti. Če želijo, da bi potniki naredili postanek za kavo, potem morajo ponuditi parkirne prostore in popotnikom povedati, da so dobrodošli. Videla sva tudi muzejski vlak, vendar se v Kanalu ni ustavil. Ne vem… Lahko bi pripravili zemljevide za polurni ali enourni sprehod in ogled kraja, samo – ponovno – nekaj je treba ponuditi. Midva sva v dveh dnevih videla le gospo, ki je prodajala češnje iz Goriških brd, sicer pa nikjer kakšne glasbe, prodaje spominkov…«
Prav tako sta pogrešala napovedi za dogodke, prireditve, ki so na sporedu: »Na spletu sva prebrala, v pogovoru z domačini pa sva od njih slišala, da je tu avgusta zelo živahno, ko je na vrsti tekmovanje v skakanju z mostu. Kdaj bo to? Z veseljem bi prišla tudi na praznik kostanja, pa ne vem, kdaj bo… Če mi je bil kraj všeč, da bi še prišla? V vsakem primeru se bova, ko naju bo pot zanesla v ta konec Slovenije, v Kanalu vedno ustavila vsaj na kavici ali sladoledu. Mogoče pa bova prišla jeseni na praznik kostanja.« vav
