Režiser Mare Bulc je v besedilnem izhodišču iskanja, ki je skupno mladostniškemu krogu romana, a ubira različne individualne smeri, ugledal podlago za udejanjenje zamisli, da identitete predstavnikov novomeškega mladega rodu prevzemajo nosilci različnih funkcij pri skupnem ustvarjanju projekta. Tako je med izvajalci tudi sam režiser, ob njem igralec Grega Zorc, dramaturginja Andreja Kopač, glasbenika Miha Blažič - N'toko in Jaka Berger, koreografinja Jana Menger ter scenograf Damir Leventić. K temu naj bi svoje prispevalo dejstvo, da jih je več kot polovica Novomeščanov, medtem ko naj bi šlo pri tokratnem »dialogu med sodobniki«, kot v gledališkem listu zapiše Bulc, »za oplajanje in navzkrižno učenje med umetniki različnih profilov«. No, podobno kot se novomeška provenienca pokaže kot dokaj arbitraren dejavnik, se zastavek srečevanja pogledov ne manifestira ravno v obliki temeljite konkretizacije; tu je denimo niz različnih predlogov za sliko na ekranu, nekaj je soočanja mnenj, pa razlik v pristopih, a da bi v prikazu, ki daje večkrat videz navadne kavarniške debate (pa ne zaradi polnih kozarcev, s katerimi izvajalci prikorakajo na oder), lahko ugledali ploden medsebojni stik, je težko reči. Pa naj ima celota še tako značaj nekakšnega ustvarjalnega procesa.
Bulčev dodatek k naslovu, readymade, povezuje Jarčev čas z Duchampovim, a ga prav lahko beremo tudi kot pojasnilo formalne plati projekta. V tem izraženi poudarek o režiserjevem siceršnjem interesu za napake in zdrse pa se naposled zazdi kot nekakšna obramba ustvarjenega. To se v svoji izpeljavi namreč kaže v prepletanju materiala, ki se po eni strani spogleduje z nekaterimi preverjenimi umetniškimi postopki, po drugi se ustavi pri zgolj grobih zamislih, vse skupaj pa odraža pomanjkljivo trdnost v vsebinskem in oblikovnem vodenju celote. Kajti čeprav so na primer razlike v podajanju že vključene v sestavo izvajalcev – razen Zorca, ki spretno prehaja med posameznimi ravnmi predstave in je posebej duhovit v anekdotičnem pripovedovanju, vsi drugi niso igralci –, pa odsotnost naboja v posredovanju nekaterih (avtobiografskih) zgodb vendarle deluje kot vidik, na katerem bi kazalo (bolj) graditi.
Novo mesto – readymade je tako predstava dokaj statične narave, ki akterje zajame v fotografski posnetek, razstavni eksponat pred ozaljšanim ozadjem; ta podoba (tudi z napisom na ekranu) podaja čas novomeške pomladi, s spremljajočim (nemim) predvajanjem košarkarske tekme pa, kot nam je razloženo kasneje, vključi še en novomeški dosežek. Novo mesto je predstavi tako izhodišče, njegova uspešnost refren; vmes si prizadeva vnesti marsikaj, tudi današnjo sliko umetnikov, ki izpadajo iz preživetvenega kolesja. A če naj bi bila (samo)ironija vodilo, se to v svoji odrski uresničitvi prej ko ne izkaže kot redkost.
