Popularne zgodbe so bile uspešnica. Knjiga je z enim zamahom pobrala osrednje nagrade: nagrado za prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu, Dnevnikovo fabulo za najboljšo zbirko kratke proze, nagrado zlata ptica in še nagrado Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo. Zgodbe so črpale iz grozljivke, sentimentalke, znanstvene fantastike in motivov iz ameriške popularne kulture – od Dolly Parton do vietnamske vojne. Čeprav domača stroka ni naklonjena žanrski literaturi, jo je Lemaićeva na svojo stran pridobila s sposobnostjo preigravanja žanrskih obrazcev, kompleksno psihološko karakterizacijo, močno simboliko in elementi nezavednega, pa tudi z izjemno kombinacijo bujne domišljije in obrtne spretnosti. Pogosto so jo omenjali kot zgodbarko, ki pozna svoj posel: kako graditi suspenz, narediti pripovedni zasuk in presenetiti bralca, disciplinirano izločiti vse dele, v katerih se zgodba obrača v prazno – in v državi, kjer več ljudi piše, kot bere, je to bolj izjema kot pravilo.
S svojo umestitvijo v visoko literaturo s poživljajočimi žanrskimi elementi so bile Popularne zgodbe odličen začetni položaj. A je nato pisateljica zavila tja, kamor naj po »pravilih« ne bi šla: v čisti žanr in aktivistično literaturo. Spremembo poetike je napovedala tudi v intervjuju za Dnevnik leta 2010, ko je izjavila, da je drobni medčloveški odnosi ne zanimajo več in da ne bo imela razumevanja za človeška dejanja, ki se ji zdijo nesprejemljiva ter nastopajo s položajev moči. Tako smo dobili Odlagališče, feministično apokaliptično utopijo, pisano znotraj žanra, ki se je večinoma razvijal v literaturi v angleščini. Lemaićeva je z njo potrdila pripovedovalske sposobnosti, zgradila koherenten fantazijski svet na odlagališču strupenih elektronskih odpadkov, a ni sprevračala žanra. Roman je temeljil na tipiziranih junakih (herojka in zločinec, zatirane ženske in moški zatiralci), jasni meji med dobrim in zlim ter razgaljenem sporočilu: kapitalizem je izkoriščevalski sistem, v katerem si peščica lasti proizvodna sredstva, a tudi dobiček, ki se ustvarja na izkoriščanju in razčlovečenju delavcev. Odlagališče bi v kakšnem drugem literarnem kontekstu naletelo na boljši sprejem; morda tam, kjer bi doseglo tako imenovanega naivnega bralca, ki bi ga povlekla zgodba, a bi se mu nato v procesu branja odprle oči. Toda takšni bralci redko posegajo po slovenski fantastični literaturi. Ko po takšni literaturi posežejo slovenski kritiki, ki povečini poznajo osnove marksistične filozofije, lahko domnevamo, da jim Odlagališče ne odpira novih svetov. Kar je bil verjetno eden od razlogov, da je bilo vljudno odklonjeno.
S tretjo knjigo je Vesna Lemaić naredila korak nazaj proti modelu literature, ki ne sporoča resnic, temveč postavlja vprašanja in goji večglasje. Roman Kokoška in ptiči temelji na biografski izkušnji avtorice, ki je bila del gibanja 15O, ki je leta 2011 za šest mesecev zasedlo ploščad pred Ljubljansko borzo. Delo prinaša insajderski oris dogajanja in organizacije, sestavljeno je iz kratkih epizod, občasno anekdotične narave. Osrednji motiv vstajništva je obravnavan kompleksno, iz več perspektiv: uporništvo glavne junakinje Kokoške izhaja iz idealov in želje po družbeni spremembi, a tudi sebičnega altruizma, želje po pridobitvi smisla in varnosti znotraj skupine, po pustolovščini, celo povezovanju z družinsko tradicijo. V Kokoški in ptičih je tako sočasno prostor za samoironijo in idealizem, kritično naravnanost in empatično razumevanje. Nerazčiščeno vprašanje je le odnos med fikcijo in stvarnostjo. Knjiga je predstavljena kot roman in junaki nosijo imena ptičev (Žolna, Sinica in podobno), kar lahko razumemo kot navodilo, naj besedilo beremo kot fikcijo. Po drugi strani nas nenehno napeljuje v primerjave z resničnostjo, posebno ko v opombah pod črto navaja stvarne vire citatov, govorov, zapisov, dokumentov, celo dogodkov.
Kritiški odziv težko napovemo: knjiga je bila nominirana za nagrado Društva slovenskih literarnih kritikov, kresnikova žirija pa jo je prezrla. Zato pa lahko potrdimo nekaj drugega: vemo, da obstajajo avtorji, ki vse življenje pišejo eno knjigo, in avtorji, ki se z vsakim novim besedilom postavijo proti prejšnjemu in se izumijo znova. Vesna Lemaić sodi v to drugo kategorijo.