In da se razumemo: vse te produkcije so po vrsti zelo slabe. Saj drugače najbrž ne bi potrebovali novih in bi morda lahko vsaj deset let zdržali z eno! Zgodba z novo ljubljansko Carmen se samo zelo dobro prilega v opisano situacijo: dobili smo še eno Carmen, ki jo bomo skušali takoj pozabiti in si tako ustvariti prostor za novo. In ne samo da jo bomo skušali pozabiti, tudi najbolje bo, če tako storimo, saj je postavitev, ki jo je pripravila Pamela Howard (ljubljanska Opera je tako zelo prepričana o njenih referencah, da ne zna niti prav navesti del, ki jih je doslej postavljala: Martinůjeva najbolj znana opera namreč ni Grška strast, ampak Grški pasijon, a kaj bi te malenkosti v tem jako omikanem slovenskem opernem prostoru), v tegobah precej sorodna prejšnjim štirim edicijam – s to pomembno razliko, da ne poskuša opere kakor koli posodabljati ali kontekstualno spreminjati, kar pa hkrati tudi pomeni, da vanjo interpretacijsko ne prodira. To je mogoče razbrati tudi iz kratkega režiserkinega zapisa, ki v svojem površinskem dojemanju problematike opere ne presega študentskega prostega spisa.
Kakšna je režija, ki jo bo mogoče čez nekaj let zamenjati z novo? V interpretacijskem pogledu je skopa, njena edina jasna poteza se zdi tendenca čim manj posegati v osnovno bistvo in erotično strast zamenjati z nekakšnimi vzajemnimi dominancami, celo strindbergovskim nerazumevanjem med spoloma: Carmen in don Jose se tako vzajemno grobo porivata po odru, da se zdi končni zabodljaj na svoj način logičen, saj imamo ves čas občutek, da bi don Jose Carmen ves čas raje pritisnil eno okoli ušes kot pa jo poljubil; nasilni poljub Carmen pa je mogoče razumeti tudi kot nekakšno hladno poplačilo. Takšna vizija bi se zdela smiselna, če bi bila vanjo potem potopljena vsa predstava, a po drugi strani je povsem mogoče, da sam preveč interpretiram in da je bila hladna statičnost glavnih protagonistov preprosta posledica slabo zgrajenih karakternih potez, za kar nosi večino odgovornosti režiserka. Tako je bil že prvi nastop Carmen sila ponesrečen oziroma neviden, enako kostumografija, ki ni znala izkoristiti telesnih danosti in zakriti hib, najbolj sporna pa je bila scenografija, ki je v prvem in zadnjem dejanju že tako majhen ljubljanski oder še dodatno zapirala (v obliki hišastih kvadratastih objektov in nekaj »povednih« simbolov) – posledica je bila, da se je na oder znova prihajalo iz avditorija, ne zaradi kakšne posebne režijske domislice, ampak preprosto zaradi pomanjkanja prostora. Režija, ki ne interpretira, mora vse svoje moči nato usmeriti v karakterno vodstvo protagonistov, a tega zares ni bilo. Tako ni bilo mogoče spregledati, da ima nova ljubljanska Carmen očitno malo odrskih izkušenj in spretnosti, saj je bila na mestih, ko naj bi najbrž izžarevala seksualno fatalnost in južnjaško strastnost, predvsem lesena in zategla, v trenutkih kontemplacije pa jo je režiserka vedno posadila na kolena na sredino rampe, kjer se je odvijalo 95 odstotkov »prometa«. Očitno se je režija posvečala razplastenju zbora in je dojemala zbor kot množico posameznikov in ne kot enotno telo. Mestoma so bili posegi zboristov igralsko navdahnjeni, a nato v neizenačenosti igralskih potencialov tudi smešni, sploh v trenutkih, ko je kaka zboristka v mehkobi zasenčila glavno junakinjo.
Rad bi zapisal, da lahko tako zaprašeno in brezidejno režijo razreši glasbena izvedba, čeprav o tem nisem zares prepričan. Tudi taktirka v rokah Jaroslava Kyzlinka ni v ničemer prepričala, najbolj sta bila v nebo vpijoča hlastavost in konstantno rezanje vseh mogočih agogičnih izmikov, zaradi česar je predstava (mešanica Guiraudove in Oeserjeve verzije, kar je v gledališkem listu tokrat navedeno, še vedno pa ostaja vprašanje, zakaj ljubljanska Opera ljubi takšne sestavljanke in se ne odloča za eno verzijo in stoji jasno za njo) tekla gladko, a tudi brez jasnejših emocionalnih zaostritev ali celo poudarjenega lokalnega kolorita. Boljši je bil zbor, ki je premogel nekaj dinamične raznolikosti, a v tutti mestih vendarle preveč težil proti glasnemu.
Najtežje je oceniti prispevek Carmen, ki jo je poustvarila Elena Dobravec. V svojih glasovnih dispozicijah se zdi, če odmislimo osnovne glasovne zatrditve, za vlogo primerna, pela je tudi z jasnim vpogledom v dramatične poudarke, a je na drugi strani premogla malo glasovne lascivnosti, kar je v povezavi s togim odrskim gibanjem večkrat vodilo do skorajda parodistične pozicije. Morda bi z drugo režijo Dobravčeva dočakala svoj veliki dan, tako pa bo morala počakati na drugo priložnost, ki ji jo velja zaupati. Branko Robinšak je bil standarden: režija ga ni jasno pozicionirala, sam tega zadnjega koraka ni zmogel, zato je ostal razpet med izrazito cantabilnostjo svoje srednje lege in viški, ki jih je junaško zmogel, a vsakič z istim napetim nastavkom. Očitno je, da je zoprni legi toreadorjeve vloge Jože Vidic bolj kos kot pred leti v Mariboru, k prepričljivosti njegove poustvaritve pa je svoje dodal tudi pevčev talent za mačizem. No, pravi glasbeni preboj je uspel Martini Zadro z arijo Micaele. Seveda v celovečerni operi ena izjemno občuteno odpeta arija ne more rešiti celote.
Ljubljanska Opera je v tekoči sezoni previdno nastavljala nove, boljše okvire, a po novi Carmen se zdi, da je bil vse skupaj le privid in da je realnost pač provincialna, še zlasti ker jo bo najbrž potrdilo občinstvo: doseženi standardi v Straussovi Salomi bistveno presegajo te v operi Carmen, a občinstva kvaliteta v resnici ne zanima, kar je zadnji stadij slovenskih opernih metastaz. »Dobro« je, da bomo kmalu lahko dobili novo Carmen.