Država je dobro prvo desetletje svojega obstoja registracijo pravne osebe od verskih skupnosti celo zahtevala, drugače jih je lahko denarno kaznovala. Takrat smo v Sloveniji na hitro in brez posebnih kriterijev – po zgledu drugih je bilo treba oblikovati le ogrodje pravne osebe – ustanovili veliko večino danes delujočih registriranih verskih skupnosti. Med njimi tudi mnoge, ki so v zahodnih demokracijah sprožale take kontroverze, kot je bilo v vseh ozirih umišljeno »sektantsko pranje možganov« (brainwashing in cults). Te skupine (na primer Scientološka in Združitvena cerkev, Bergova Mednarodna družina in Skupnost za zavest Krišne) med večinskimi cerkvami, mediji in nekaj časa celo pred sodišči niso veljale za religijske organizacije, ampak za »nevarne sekte« (destructive cults), ki jih je bilo treba preganjati, ker da so si članstvo prigoljufale z izjemno močnimi in duševnemu zdravju škodljivimi tehnikami socialnega vpliva. Česa takega v Sloveniji nikoli nismo opazili, čeprav smo, glede na primerljive pojave v tujini, s približno dvajsetletno zamudo ravno takrat pričali razcvetu novoreligijskih in duhovnih skupin (new religious movements). V vsakem trenutku smo jih lahko našteli približno 100, danes pa jih je še več, čeprav vse skupaj po dobrohotni oceni ne združujejo oziroma mrežijo več od treh desetink populacije. Med njimi je največ skupin, ki gojijo prilagojene hindujske praktike in nam tako v duhovno rast ali zgolj telesno vadbo ter pogosto izključno proti plačilu ponujajo joge vseh vrst. Vsaka joga seveda ni religijska, vendar o tem ne moremo razpravljati podrobneje. Novoreligijske organizacije so se pogosteje odločale za druge pravnoorganizacijske oblike, ne za versko skupnost. Prosto so ustanavljale društva, zavode, fundacije in celo podjetja. Po eni strani je bilo očitno, da jim zastarela ustanova verske skupnosti ni zagotavljala želene funkcionalnosti, po drugi strani pa je seveda tudi res, da se novodobniki, čeprav nič manj religijski ali religiozni v najširšem pomenu besede, zaradi svojih nazorov zelo težko poistovetijo z ustanovo verske skupnosti.
Kdo je verska skupnost in kako se to ugotovi
Nasploh prve težave v odnosih med slovensko državo in nastajajočimi verskimi skupnostmi vodijo naravnost v središče naše pripovedi. Ob prelomu tisočletja se je izkazalo, da se registracijski organ že tri leta ne odziva na zahteve za ustanovitev novih verskih skupnosti, ker pristojni javni uslužbenec nenadoma ni več vedel, kaj bi vera oziroma verska skupnost lahko bila, čeprav je imel na svojem seznamu registriranih že več kot 30 verskih skupnosti. Samovoljno in paradoksno ravnanje državnega organa, s katerim so se ukvarjale tudi tuje organizacije za zaščito verske svobode, je odražalo zahtevo po razločevanju med posameznimi verskimi skupnostmi ter vsemi skupaj in okoliško družbo. To zahtevo je v procesu urejanja svojega položaja zagovarjala večinska cerkev. Po svoje jo lahko razumemo, saj so morale biti verske skupnosti v socialistični družbi linearno enake in brez posebnih pravic. Omejevanje dostopa do ustanove verske skupnosti se je nadaljevalo drugače. Ker se zdi razumljivo, da je ustanova verska skupnost namenjena zgolj verskim oziroma religijskim organizacijam, je začel državni registracijski organ na svojo pobudo iskati izvedenska mnenja. Kadar je podvomil v to, ali je nastajajoča skupina verska ali ne, se je obrnil na Teološko fakulteto Katoliške cerkve in Univerze v Ljubljani in pridobljena mnenja uporabljal pri izvrševanju svojih pristojnosti. Zakon o verski svobodi je pričujočo dilemo rešil salomonsko. Leta 2007 je s potrditvijo zelo zahtevnih kriterijev (100 ustanoviteljev in 10 let predhodne navzočnosti v Sloveniji) dejansko onemogočil ustanavljanje novih verskih skupnosti, posebne pravice pa je namenil zgolj najštevilčnejšim. Po dolgotrajnem premisleku in posredovanju ustavnega sodišča je pridobitev primerne pravne osebnosti končno postala del človekove pravice do svobode vesti in s tem verske svobode. Ker država to pravico pospešuje, lahko versko skupnost kot pravno osebo zasebnega prava zdaj ustanovi 10 posameznikov brez dodatnih pogojev.
Predhodno preverjanje religijskosti nastajajočih verskih skupnosti z namenom omejevanja dostopa do ustanove verska skupnost je večkrat sporno. Hitro lahko preseže prag nedovoljene sodbe države o verskih vprašanjih, če o tem obstaja spor med različnimi skupinami. Država ne more odločati o tem, kateri nauk ali praksa sta ustreznejša ali bliže resnici. O tem in o podpori svoji skupnosti po svoji vesti odločajo samo njeni člani. Država predhodnega preverjanja religijskosti ne more izvajati zato, da bi uravnavala religijski trg in tako certificirala pristnost pojavov svetega. Država z registracijo prav tako ne priznava avtentičnosti, primernosti ali celo splošne koristnosti posameznih verskih skupnosti. O tem spet odločajo zgolj in samo njihovi pripadniki in njihova dejanja. V resnici niti ne vemo, ali so vse registrirane verske skupnosti izpričano religijske organizacije, ker tega nikoli nismo preverjali. Predpostavimo za trenutek, da bi ravno zato (ker država predhodno ni preverila religijskosti novonastalih skupin) zasledili izraze ogorčenja katere izmed registriranih verskih ali drugačnih skupnosti in organizacij, še posebej z argumentom, da bi registracija nepreverjene skupine omadeževala njihov status ali celo položaj religije v celotni družbi. Takšen argument je zelo težko razumeti. Podobno so se zaradi domnevne izgube svoje moškosti in morda še katerega atributa verjetno pritoževali nekateri možje, ko so si volilno pravico izborile ženske.
Moč izvedenca
Izvedenski test se je v preteklosti uporabljal v redkih primerih dvoma registracijskega organa o religijski naravi nastajajočih verskih skupnosti. Tudi če zanemarimo sicer tehtno vprašanje, ali je državni uradnik sploh zmožen kompetentnega in metodičnega dvoma o tem vprašanju, nam ostane očitek slabe prakse, saj je država akademsko ustanovo ene verske skupnosti spraševala o religijskosti drugih. Večinska cerkev je tako prek upravnih postopkov, ki jih je vodila država, lahko uveljavljala nazore svojih strokovnjakov o tem, kaj je religija. Vede, ki se ukvarjajo z religijo, se od drugih razlikujejo v nenehnem iskanju opredelitve predmeta svojega preučevanja (nekaterim, na primer filozofiji, pa so v tem zelo podobne). V praksi to pomeni, da bo eno visokostrokovno izvedensko mnenje ožje in izključujoče, drugo pa širše in bolj ali celo pretirano vključujoče. Registracija verske skupnosti bi bila tako odvisna od usmeritve oziroma izbire izvedenca.
Funkcionalnost naše pravne osebe je posebej načrtovana in prilagojena religijskim organizacijam, zato posredno ali neposredno že sama močno omejuje ali izključuje druge interese, na primer željo po pridobitni dejavnosti. Ker je tudi zakon o verski svobodi napisan tako, da oblikovanje gole pravne osebnosti, ki sodi v obseg človekove pravice, ne zadošča za pridobitev drugih posebnih ugodnosti, dodatnega omejevanja ne potrebujemo. Povedati je še treba, da je omejevanje dostopa do ustanove verske skupnosti v zgodovini slovenske države zgolj tri leta trajajoč eksces (ustavno sodišče si je vzelo toliko časa za razveljavitev prestrogih kriterijev iz zakona o verski svobodi) in ne pravilo in da kljub pretežno lahkemu dostopu do te ustanove v vsej upravni praksi ne premoremo niti enega primera zlorabe pravne forme.
Sklenimo torej s prijaznim pozdravom obema novoregistriranima verskima skupnostnima, ki sta v zadnjih dneh zaradi svoje domnevne nereligijskosti vzbudili pozornost javnosti, in jima zaželimo uspešno delo. Najprej pozdravljam UPASANO – SANJAVO prostost duha, svetovnonazorsko kozmološko skupnost, ki si prek dolgoletnih izkušenj njenih ustanoviteljev na novodobniških (new age) temeljih suvereno prizadeva za raziskovanje in oživitev slovenskega staroverstva, povezavo različnih skupin prakticirajočih posameznikov in za svobodo vesti. Lepo pozdravljam tudi našo spletno Čezvesoljsko Zombi cerkev blaženega zvonjenja, prvo slovensko »ustvarjeno religijo« (invented religion), sestrično izvorno ameriške Cerkve leteče špagetne pošasti (Flying Spaghetti Monster Church), ki si je prav v teh dneh s pomočjo ustavnega sodišča izborila registracijo na Poljskem, na Češkem in v Avstriji pa pravico svojih članov do fotografiranja z verskim pokrivalom (cedilom za testenine) na osebnih dokumentih.
Gregor Lesjak je doktor socioloških znanosti in direktor urada za verske skupnosti na ministrstvu za kulturo.
